Že povsem na začetku pojasnjuje, zakaj se je odločil za naslov, ki vključuje dva termina - protestantiko in protestantistiko. Tako je nedvomno povedano, pravi, da gre "za besedila o protestantizmu in hkrati za besedila, ki obravnavajo in preučujejo protestantizem iz protestantskih izhodišč in ki so pri tem opredeljena in zavzeta 'za protestantizem'". Iz celotne knjige pa je nato mogoče razbrati, zakaj in v kakšnem smislu mu je protestantsko krščanstvo blizu, bližje kot katoliško ali pravoslavno.

Med razlogi za svojo opredelitev v nadaljevanju navaja veliko zanimanje za verska vprašanja že v gimnazijskih letih v Idriji, ko je hodil tako k verouku kot k debatnemu oziroma marksističnemu krožku, ki ga je, kot se spominja, nekaj časa vodil Jože Pučnik, na njem pa so obravnavali tudi Kardeljev Razvoj slovenskega narodnega vprašanja. Omenja še prevzetost ob ogledih kulturnih spomenikov Ravenne, ob katerih ga je odbijala napihnjenost in načičkanost baročnih cerkva, kakršne dominirajo tudi v Sloveniji in dajejo pečat našemu katoliškemu dojemanju svetega prostora. Razlike med cerkvami s skupnimi koreninami v Svetem pismu vidi na več ravneh in obenem opozarja, da je tudi protestantizem le skupni, zbirni pojem za usmeritve, ki sicer delujejo kot Evangeličanska in Reformirana cerkev, luterani, kalvinci, baptisti, metodisti itn. Protestantske cerkvene stavbe so, še poudarja, v primerjavi s katoliškimi ali pravoslavnimi, preproste, brez kipov Jezusa, Marije ali svetnikov, pogosto tudi brez slik. Kajti cerkev v protestantskem pojmovanju ni svetišče, svet prostor, temveč le zbirališče skupnosti vernikov, v katerem ne poklekajo in se ne križajo, temveč poslušajo pridigo, skupaj molijo in prejemajo zakramente.