je – bolj kot kar koli drugega – prefrigan roman. Marko Sosič elemente besedila spretno povezuje v zrcalne dvojce, ki so si hkrati sorodni in nasprotni.

V tovrstno vzpostavljanje realnosti, temelječe na antagonističnih parih, vpleta svoje literarne like, odnose med njimi, ključne simbole, zgodovinsko in družbeno dogajanje, celo zločine. Vnese – in na podoben način vplete – tudi nekatere pomembne evropske filme in literarna dela; tu je Nostalgija Andreja Tarkovskega, osrednje medbesedilno vezivo romana pa je film Krzysztofa Kieślowskega Dvojno Veronikino življenje; tudi v romanu se – tako kot v filmu – srečamo s tesno povezanima junakinjama, ki na nezavedni, morda celo metafizični ravni zaznavata druga drugo.

V romanu sta to Alma in Olga, italijanski Slovenki, ki ju v času dogajanja romana povezuje le še spomin; srečali se nista že dvajset let. V romanu se prepletata njuna glasova – sprva ločena, nato pa – skladno z idejo o iskanju bližine, vse bolj prepletena; zdi se, da junakinji vstopata druga v drugo in se na neki ravni spajata v eno. Naključja umanjkajo; vsako povezavo med junakinjama moramo brati kot simbol: prisluškovanje vlaku, občutek, da druga drugo prepoznata ali zaslišita na ulici, podobni vzorci sanj, spomini na specifične zgodovinske dogodke … ter ne nazadnje obujanje spomina na skupno potovanje po Evropi, ki se v obema zbudi v istem času, kar je – glede na to, da že dvajset let nista bili v stiku – precej pomenljivo. Odnosu med obema fokalizatorkama (pripoved vselej poteka skozi njune oči) je komplementaren odnos med Alminim sinom Angelom in njegovim prijateljem Valterjem. Posebej pomembno je, da je odnos med Almo in Olgo čista ljubezen, tako rekoč iskrena, popolna dušna povezanost, lahko bi rekli celo čisto dobro. Na drugi strani je odnos med Angelom in Valterjem prikazan kot odnos, ki ga poganja skupna sla po nasilju, uničenju, združevanje v zanikanju holokavsta in grozot fašizma in nacizma, seveda posebej pomenljivih za zamejski Slovenki v Italiji. Tako kot je odnos med Almo in Olgo čisto dobro, je odnos med Angelom in Valterjem čisto zlo. Zanimiva je morda detajlna povezanost obeh odnosov, in sicer prek nakita; kot večno zavezo nosita Angelo in Valter prstana, očitno simbol večne povezanosti in pripadnosti, ki pa ne deluje kot intimna izmenjava med obema, temveč kot pripadnost instituciji, mehanizmu uničenja in nasilja. Na drugi strani si Alma in Olga izmenjata belo biserno ogrlico, simbol nedolžnosti, simpatije, nežne naklonjenosti.

Podobno delujejo tudi druge dvojice, drugi odmevi preteklosti – zdi se, da se tisto, kar je že doživeto, vrača; da se vračata fašizem in nacizem, da se vrača nasilje iz časa vojne, da pa se vračajo tudi zasebne, intimne grozote, kot je, denimo, množično posilstvo, ki ga je v otroštvu doživela Olga; tudi zdaj se zgodi podobno, le da podvojeno; ugrabijo dve dekleti, ne le enega, nobena ne preživi. Nasilje se torej vrača in vrača se okrepljeno, močnejše, kot je bilo v preteklosti.

In kje je torej ta prefriganost, omenjena na začetku? Bržkone v tem, da se bralec nujno zaplete v to inteligentno zastavljeno mrežo povezanih simbolov, oseb, odnosov. In spregleda idejno podstat romana, ki pa – žal – ni niti tako inteligentno niti tako kompleksno zastavljena kot tisto, kar se kaže nekoliko bolj na površju.

Namreč, ko slečemo roman vseh njegovih medbesedilnih navezav in spretno podstavljenih simbolov in podvojitev v odnosih, ostane polarizacija na dobro in zlo, ki ne more (ali pa vsaj ne bi smela) več držati vode. V podtalju tega romana je nevarno popreproščanje zgodovine, opredeljevanje za prav in narobe, pri čemer pa niti prav niti narobe nista prevprašana. Almin sin Angelo, ki se politično opredeljuje za neofašista, je preprosto označen za zlega. Nekega dne se neha pogovarjati z materjo v slovenščini, nekaj mesecev zatem bi – vsaj domnevno – že posiljeval in celo moril. V zapleteni mreži odnosov ni pojasnila, kako je prišlo do tega. Angelo nikoli ne dobi glasu, nikoli ni fokalizator pripovedi in zdi se, da je tako preprosto zato, ker si glasu ne zasluži. Kar je bralcu ponujeno, je nekaj silovitih, nasilnih izjav, ki delujejo kot izjave psihotika in brez ustrezne kontekstualizacije ne delujejo. Preprosto: Angelo ni prepričljiv zlobnež, niti če spregledamo očitno; v umetniški literaturi naj ne bi bilo prostora za enodimenzionalne like.

Na idejni ravni se tako srečamo s polarizacijo, ki – skorajda – spominja na polarizacijo v pravljicah; drugačen je le konec romana; dobro (še) ni zmagalo, zlo preži v noči in čaka. Glede na to, da si je Sosič za obravnavo izbral tudi dogodke, ki so se dogajali pred dobrimi sedemdesetimi leti in so bili od takrat že dodobra razdelani v različnih diskurzih, tudi v literarnem, se vsekakor zdi, da naivna opredelitev za dobro proti zlu ne more in ne sme biti dovolj.

Kratki roman o snegu in ljubezni je prefrigan v svojem zapeljevanju; slogovno se pogosto nevarno nagiba k razčustvovanosti, a je sentiment, ki ga slog prinaša, odlično prekrit s tragičnimi zgodbami preteklosti in sedanjosti. Tudi besedilni elementi so med seboj spretno prepleteni, toda mimo baze literarnega dela se ne bi smelo nikoli. In baza tega romana je vse prej kot inteligentna, spretna ali – zakaj pa ne – prefrigana.

Anja Radaljac, iz oddaje S knjižnega trga na 3. programu Radia Slovenija (ARS).