Med njimi poleg zgodovinarjev najdemo politike, literarne zgodovinarje in tudi dva ugledna tržaška pisatelja. Fulvio Tomizza je o dogodku napisal roman, Boris Pahor pa se ga je večkrat dotaknil v delu Zatemnitev. Vsi po vrsti so bili bolj ali manj očitno svetovnonazorsko opredeljeni, kar se kaže v sklepih, ki jih navajajo. Levi in desni, pogojno rečeno, zvračajo odgovornost za atentat drug na drugega. In če se prvi, "rdeči", kot kažejo ugotovljena dejstva, iz razumljivih razlogov na vse pretege otepajo krivde za uboj dveh tako rekoč svojih ljudi in še tretjega, za katerega ni povsem jasno, kam se je nagibal, je precej težje razumeti, da se v megli domnev in namigovanj, brez skupnega načrta, opoteka tudi nasprotna, "bela" oziroma »plava« stran iz medvojnega Trsta.

Vsem je v osnovnih obrisih skupna le izhodiščna ugotovitev: "V stanovanju v Rossettijevi ulici 31 v Trstu so 10. marca 1944 nekaj pred 21. uro počili revolverski streli. Pretrgali so življenjsko nit obeh stanovalcev, dr. Stanka Vuka in njegove žene Danice, pa tudi Ljubljančana dr. Draga Zajca, ki se je tamkaj mudil na obisku." Od tod naprej so se že v naslednjih urah začele vrstiti različne informacije in interpretacije. Ene z namenom, da bi ozadje in zaporedje dogodkov ugotovile in pojasnile, druge, da bi jih zameglile in iskalce speljale na napačno sled.

Martin Brecelj je tako, kot pravi, breme raziskovanja še neraziskanega – potem ko je dogovor o skupnih prizadevanjih z Jožetom Pirjevcem ostal neizpolnjen – vzel nase z občutkom, da se mu "v koži vršilca dolžnosti zgodovinarja" ne sme izmakniti. V knjigi Anatomija političnega zločina najprej ugotavlja, da je bilo o trojnem umoru v Rossettijevi ulici res že veliko napisanega, a da ga ni nihče resneje raziskoval z zgodovinskega vidika, zlasti ne po arhivih. Sam je nato opravil, kot poudarja, zgodovinsko raziskavo, in ne kriminalistično-sodne preiskave. Pri tem je naletel na vrsto novih in manj znanih podatkov in jih "skupno z že znanimi uporabil za kritični pretres dosedanjih razlag, pa tudi za nove rekonstrukcije dogodka, zavedajoč se, da je opravil le potovanje po poti, ki se še nadaljuje". Pri tem v svojem delu ne vidi ukrepa sodne oblasti, ampak kvečjemu prispevek k še vedno potrebnemu etičnemu očiščenju zgodovinskega spomina na dogajanje med drugo svetovno vojno na Slovenskem.

Brecelj svojo pot skozi institucije, pričevanja in arhive popisuje v treh razdelkih. V prvem, Zločini, žrtve in prvi odzivi, predstavlja ubito trojico ter opozarja na razhajanja med izsledki policije in sodstva. V drugem delu razčlenjuje in sooča teorije in domneve kronista NOB-ja Jožeta Vidica in drugih iskalcev krivcev med nasprotniki Osvobodilne fronte, katerih motiv bi bil zakoncema Vuk preprečiti odhod v partizane. Vendar, ugotavlja avtor, je po vsem odkritem "vztrajanje v tej smeri vse manj smotrno". V tretjem, najobsežnejšem delu pisec postavlja na zatožno klop varnostno-obveščevalno službo VOS, saj ga je njegova rekonstrukcija zločina pripeljala do ugotovitve, da so bili likvidatorji iz njenih vrst. Navaja imena strelcev in vpletenih informatorjev, medtem ko naj bi bila v naročilo likvidacije – iz bojazni, da bi Vukov vstop v OF lahko načel politični monopol komunistov nad osvobodilnim gibanjem – "še najbolj verjetno vpletena Edo Brajnik in dr. Aleš Bebler" iz vodstva VOS-a za Primorsko.

Brecljevo vztrajno raziskovalno potovanje se tukaj končuje, a pot, ki jo je prehodil v knjigi Anatomija političnega zločina, "se nadaljuje in mogoče celo na novo začenja".

Iztok Ilich, iz oddaje S knjižnega trga na 3. programu Radia Slovenija (ARS)