Razdeljena je na dva dela: Prvega uvajata Heideggerjevo predavanje z univerze v Freiburgu Čas in bit iz leta 1962 in Protokol Seminarja o predavanju Čas in bit izpod peresa Alfreda Guzzonija – seminar je potekal istega leta na podstrešju kmetije v Todtnaubergu. V prvi del so uvrščeni še Heideggerjevo predavanje Konec filozofije in naloga mišljenja, prispevek Moja pot v fenomenologijo ter Napotki in Priloge. Drugi del pa sestavljajo doslej neznana Samopredstavitev Biti in časa v oglaševalske namene založbe Niemeyer, Pisma Edmundu Husserlu in druga krajša besedila.

Martin Heidegger je podobno kot lanski Nobelov nagrajenec za književnost Peter Handke premagal kritične pomisleke in ugovore ter kot filozof ohranil svojo veljavo. Pri Handkeju so v ospredje postavili pisateljevo kakovostno literarno ustvarjanje in načrtno prezrli njegovo sporno politično opredeljevanje in poveličevanje Slobodana Miloševića, Heideggerju pa so oprostili enoletno politično in ideološko zablodo iz časa, ko je bil rektor v nacistični Nemčiji, podpisoval odločbe o odstranjevanju judovskih profesorjev z univerze in imel gromovniške govore. V nagovoru nemškim študentom je tedaj na koncu vzkliknil: "Heil Hitler!" Po vojni so kritično obravnavali njegovo ravnanje, sam pa se zanj ni nikoli opravičil niti se ni distanciral od njega. Univerzo je prosil, naj zaščiti njegovo tridesetletno filozofsko delo, o katerem je izrazil prepričanje, da bo nekega dne lahko še kaj povedalo Zahodu in svetu. In res, sčasoma je Martin Heidegger postal eden najpopularnejših evropskih filozofov. Njegova filozofija je močno odmevala tudi v Sloveniji.

Filozof si je vzel veliko svobode v izražanju in je vpeljal številne neologizme. Njegove hipostazirane abstrakcije je pogosto treba razvozlavati. Prevajalec Tine Hribar se je zahtevnega dela lotil natančno, skrbno in poznavalsko, saj je bil v preteklosti eden od prevajalcev znamenitega Heideggerjevega nedokončanega dela Bit in čas, napisal pa je tudi vrsto poglobljenih in tehtnih študij.

Prispevki v knjigi niso razvrščeni kronološko. Pri tem se zastavlja veliko vprašanj, na primer: ali je mogoče prepoznati dve fazi v Heideggerjevem razvoju, prvo, ki razglaša in pojasnjuje bit, bivajoče in tubit, ter drugo, v kateri človek postane pastir biti? Ali predavanja prinašajo kaj novega? Zakaj Heideggerja ni ustrezno uvrstiti med fenomenologe? V knjigi prevladujejo spoznanja, ki oblikujejo prvo fazo, zavezanost biti in bivajočemu ter nujnost zgodovinskega mišljenja, niso pa vsa napisana v težko razumljivem, skoraj ezopskem jeziku, tako značilnem za filozofovo izražanje. Vsebino knjige Bit in čas je Heidegger označil z besedami:
"Temeljni napor filozofije od antike naprej je, da bi razumela bit bivajočega in jo privedla do pojma. Kategorialna razlaga razumetja biti je udejanjitev ideje znanstvene filozofije kot univerzalne ontologije … Če razumevanje biti spada k tubiti, potem si moramo z analizo tega bivajočega priti na jasno glede njene strukture, njenih pogojev in njenih možnosti."

Da Heidegger ni fenomenolog, dokazuje njegovo kritično in kar precej odklonilno pisanje o fenomenologiji Edmunda Husserla. Čas te filozofske smeri je po njegovem mnenju že mimo. Metoda je bila sicer zanimiva in uporabna, toda Husserlovo filozofiranje naj bi kazalo razcepljenost.

Heidegger pravi, da je filozofija metafizika, ki misli bivajoče v celoti, tako svet, človeka in Boga, in to glede na bit oziroma sopripadnost biti. Metafizično mišljenje utemeljuje temelj bivajočega in izhaja iz prisotnega. Poskus iz knjige Bit in čas, da bi prostorskost tubiti zvedel na časovnost, po njegovem mnenju ni ustrezna. Naloga se je namreč spremenila. Zdaj mu gre za to, da bi odgovoril na vprašanje, koliko je filozofija že prišla do svojega konca in katera naloga je mišljenju prihranjena na koncu filozofije. Ta konec je treba razumeti kot tisti kraj, na katerem se v svoji skrajni možnosti zbere celotnost njene zgodovine. V sedanji epohi je filozofija prišla do svojega konca, kar pomeni, da je svoje mesto dobila v znanstvenosti družbeno delujočega človeka. Temeljna poteza te znanstvenosti je njena kibernetska, se pravi tehnična narava. Konec filozofije se kaže kot zmagoslavje upravljajočega krmiljenja znanstveno-tehničnega sveta in družbene ureditve, ki temu svetu ustreza.

Stvar mišljenja v takem svetu je kljub temu mogoče ohranjati. Filozof se zavzema za jasnino, neskritost in odprtost. Neskritost, mišljena kot jasnina, dopušča možnost resnice. Heidegger se sam sprašuje, ali je tako sklepanje morda neutemeljena mistika ali celo slaba mitologija, škodljiv iracionalizem in zanikanje racia. Njegov dvom je lahko spodbuda za novo iskanje, premislek o lastnem položaju v družbi ter možnost dejavnega in tudi uporniškega vztrajanja v iracionalnem svetu nevarnih političnih odločitev in skrajnosti moderne tehnologije.

Iz oddaje S knjižnega trga.