Ena od pesmi, ki ima naslov Evangelij, se začne z verzi: "Kdo bo napisal / novi evangelij; / kako obstajati manj, / kako skrčiti polja naših prikladnosti, / kako v svojih matricah / pustiti rezervate pri miru?"

Matic Ačko je priznan bralec in pisec pesmi v slogu z oznako slem. To je tudi panoga modnih odrov, kajti treba je vedeti, da je beseda slem (slam) hitro lahko iztočnica za besedo slama, kar bi najverjetneje zmanjšalo vrednost tako označene poezije: slamnata, puhla poezija, votle pesmi, blede slike ... Ali pa bi bralstvo preskočilo na oznako lanski sneg. Torej: mar mi je za pesmi, vredne so kot lanski sneg.

Že nekaj časa teče beseda o vrednotah. Matic Ačko ima za obravnavo vrednot, ki jih vpeljuje v pesmi, vsaj dvojen pristop do tkanja napetosti: vpeljava vrednot je pri njem postopek, s katerim deli pomene. Razdeli jih na tiste, s katerimi se ni dobro izpostavljati, in na tiste, s katerimi se ne da poistiti. Katere so torej takšne vrednote? Odgovor je zelo preprost: mar je vsem za takšne vrednote, saj se spreminjajo kot letni časi. Pa je res tako? Odgovor vsekakor prinaša uvodna pesem cikla z naslovom V kraljestvu Zlatoroga: "Na začetku je bil / Kozel z zlatimi rogovi / in bele žene / so lebdele / neposiljene / imperij ostrih senc / in mlečne megle / je še nosil svojo kri".

So časi, ko naj bi bila ena od vidnejših lastnosti poezije angažiranost, aktivacijskost oziroma aktivizem vseh oblik. Matic Ačko se tem časom pridružuje s tako imenovanimi športnimi podvigi, ki jih je ovenčala avreola državnega prvaka. V čem? V slemanju. In naj se s takšnim pristopom, ki povezuje šport s pesnjenjem, telovadenje in poezijo, pretegovanje in skandiranje zlogov kar ne neha!

Pesnik pač mora in pisati in peti, biti performer, ki z nastopi lovi potencialne odjemalce svojega ustvarjanja. In biti sočuten, kar sporočajo stihi iz pesmi z naslovom Kmet: "Zavrženi mobilni telefoni včasih zadrgetajo / v nenadnih modrikastih pomežikih in / prenašajo rekviem v omrežje."

In pesnjenje postane športa panoga, nekakšen mnogoboj, ki določa kvote zainteresiranih, tistih brez mobilnih telefonov. Kajti repetitivnost je modna, eho poudarjen, odmevnost podplačana, nekako v slogu: eho, eko, ego. O tem govorijo vrstice v pesmi Cesta: "Nastajajo ceste, / po katerih se majhne punčke / ne vozijo same." Drugi primer usmeritve eho-eko-ego je uvod v pesem Izračuni: "Kot da ima / smrt snega / numerične vrednosti." V zvezi s tem bi bil primeren še vsaj tretji primer, a takih primerov je preveč, da bi jih bilo mogoče povezati s števniki. Povezuje pa jih zlomljenost pod nebom, nalomljenost, ki spominja na drobljenje kamenja, ki joka ogljikovodike, ko pa mu je bila odvzeta plast z rastišči najviše segajočih dreves. In spet vznikne rek, da papir vse prenese, in hkrati: pisani besedi skorajda ni več verjeti. A zapisano je preverljivo in s tem bliže verjetnosti, da obstane kot vsaj začasna resnica.

Kako pa je s snegom? Najpreprosteje se do zasneženih površin pride z izdelavo umetnega snega, kar omogoča ugodno smuko v slogu para verzov: "... na barikadah se / nabira slana ...". Povezanost družbenega in osebnega v sledenju usmeritve eho-eko-ego dodaja še komponento spremenljivosti. Ta je v poanti, ki jo na primer vsebuje že naslov pesmi Veliki kubusi praznine.

Ker pesnik pač pesni o vsem, kar se mu speni, je tarnanje po nečem preteklem zgolj nastavek za zamaknjenost, za zamrznjenost v svojo sposobnost biti slišan. In pesnik je snežak v temi.

Iz oddaje S knjižnega trga.