Del javnosti je užival v prostodušnem in dodobra zavitem literarnem ekscesu, ki je pozneje navdihoval Byrona, De Sada, Bretona in nadrealiste, drugi del pa se je spraševal, kako lahko tako ugledna javna osebnost napiše tako sprijeno delo, v katerem nastopajo lažni menihi, transspolni liki, krvaveče nune, licemerski opati in sadistične samostanske predstojnice. Blasfemija, čarovniške prakse, posilstvo devic, incest in umor so bili ilustrativni dodatki Meniha, ki je utrdil pot tako imenovanemu gotskemu romanu in postal njegovo verjetno najznamenitejše delo.

V slovenskem prevodu Jedrt Maležič dobivamo Meniha prvič, prvič je tudi prevedeno kateri koli delo Matthewa Lewisa, omeniti pa je vredno tudi, da gotski romani v naših krajih niso ravno stalnica v programih prevodnega leposlovja. Kakor koli, Lewisov občasno senzacionalistični slog in fascinacijo nad samostanskimi spletkami bi lahko umestili med opusa Dana Browna in Umberta Eca, čeprav brez dvoma drži, da je za drugega premalo igriv in intelektualno potenten, z zapletenimi narativnimi odvodi Dana Browna pa bi se lahko enakovredno kosal.

Največji problem Meniha je prav kopica likov in pogrešljivih situacij v prvi polovici romana, po nepotrebnem zapletena pripovedna zgradba, ki vključuje mahinacije tako evropskega plemstva kot podeželskih banditov, v drugi polovici pa se z osredotočenjem na osrednji lik opata Ambrosia izčisti.

Ambrosio, navidezni simbol čistosti, askeze in pobožnosti, madridska moralna avtoriteta, čigar maše množice obožujejo in se mu klanjajo, se v drugi polovici romana pod vplivom hudičeve odposlanke moralno spridi; začne zapeljevati, manipulirati, posiljevati in celo ubijati. S tem pa Lewis še ne konča njegovih divjih avantur, ki se sklenejo s številnimi nepričakovanimi družinskimi razkritji. Kljub nemoralnemu divjanju pa se Ambrosio pred bralcem razkrije kot človeški lik, vreden empatije, saj ne gre za tipičnega negativca brez moralnega sidrišča ali za demonski lik z izključno negativnimi konotacijami, s katerimi je prepojena gotska literatura, temveč za človeka, ki se zaveda svojih zločinskih dejanj, šibkega preračunljivca, ki ga v odločilen podpis pregovorne faustovske pogodbe pahne šele strah pred smrtjo.

Če bi malce poenostavili, bi roman Menih lahko razglasili za predhodnika literarnega šunda, poceni broširane, a iskrive in provokativne žanrske literature, kakršna je v anglo-ameriški kulturni tradiciji zacvetela v prvi polovici dvajsetega stoletja. Lewisov roman je dobro stoletje starejši, a mu ne primanjkuje svežine, politično korektnost pa zavrže kmalu po uvodnih straneh. In prav zaradi nebrzdanega sloga in opisovanja tanke ločnice med človeškim in zverinskim je roman Menih v današnjih časih lahko še kako aktualen.

Simon Popek, iz oddaje S knjižnega trga na 3. programu Radia Slovenija (ARS)