Le kako se izogniti dediščini družbenih konvencij naših staršev, ki dušijo samostojen osebni razvoj posameznika? Foto: RTV SLO
Le kako se izogniti dediščini družbenih konvencij naših staršev, ki dušijo samostojen osebni razvoj posameznika? Foto: RTV SLO

Epizode iz življenja likov iz trilogije Mesečniki avtorja Hermanna Brocha namreč sporočajo, da je le peščici dojemljivo, kako uiti s krožne steze, ki nas vedno znova popelje na postajo, kjer "se oskrbimo" z zajetnim odmerkom občutja zapuščenosti in strastnega strahu pred razblinjenjem v nič.



Eduard von Bertrand – kaj drugega kot njegov simbolni izstop iz vojske bi lahko bil dokaz osebne degeneracije v času militaristične Prusije – po prekoračitvi polja omejevalnih družbenih konvencij prijateljem in znancem sicer rad navrže namig, kako naj si oblikujejo življenje, da jih bo bivanje v skoraj nečloveški družbi "germanskega plemena" čim manj prizadelo. A posamezniki, ki očitno kar ne morejo verjeti, da bi von Bertrand, čigar osvobojenost od nemškega kulturnega prostora ilustrirajo tudi njegova poslovna potovanja po svetu, kjer si je razširil obzorja, nasvete delil "kar tako", ne da bi v povračilo nekaj – kdo bi sicer vedel kaj, saj je von Bertrand za svoj gmotni položaj kar sam več kot dobro poskrbel – pričakoval. Vsakič, ko von Bertrand odkloni zatekanje h konvencionalnim puhlicam meščanske in plemiške olike, ki zapovedujeta zgolj izražanje vljudnostnih fraz, ki naj bi napovedovale srečen razplet vsake "drame" in tako nesrečneža razbremenile dvomov, mu znanci vržejo v obraz: "Ti si slab prijatelj."

Ta dihotomija med iskanjem nasveta pri von Bertrandu in hkratno zavračanje nasvetov zaradi von Bertrandovega nedostojnega osebnostnega profila in načina življenja je najočitnejša pri delovanju Joachima von Pasenowa, sina podeželskega plemiča, ki so ga še kot majhnega dečka iztrgali iz družinskega okolja in ga poslali v strogo elitno vojaško šolo, kjer so dečke več let gnetli in jih oblikovali v trdne temelje mogočne pruske vojaške tradicije. Iz zdravega posameznika pred odhodom v vojsko se po letih nemega izpolnjevanja ukazov razvije v čustvenega invalida, ki se ne zna prepustiti niti spontani ljubezni do ženske. Ravno zanikanje čustev, ki ga zahteva običaj načrtovanja "pametnih porok" med člani nemškega plemstva, hromi delovanje biti Brochovih likov, zato se bralec ne začudi, ko von Bertrand čustva v nemški družbi razglasi za mrtva: "No, tisto najvztrajnejše v nas so vendar tako imenovana čustva. S seboj nosimo neuničljivo zalogo konzervatizma. To so čustva ali pravilneje čustvene konvencije, kajti v resnici niso žive in so le atavizmi."

Čeprav von Pasenow sluti, da njegov "prijatelj" von Bertrand govori modro, je vendar preveč vpet v omejeni svet nemške aristokracije, zato izda svoje srce – doživi namreč precej burno in seveda "obsojanja vredno" romanco z lahkoživo Čehinjo – in se odloči za poroko z "ustrezno" Elizabeth, hčerko barona iz soseščine rezidence družine von Pasenow. Prezir Hermanna Brocha do "poročnih pogodb" najbolje prikaže sarkastično besedilo miniaturnega poglavja, ki sklene pripoved o Joachimu von Pasenowu: "In vseeno sta čez kakšnih osemnajst mesecev dobila prvega otroka. Zgodilo se je pač. Kako se je primerilo – o tem pa nam ni več treba pripovedovati. Po priobčenem gradivu za oris značajev si lahko bralec to zamisli tudi sam."

Izredno zanimivi pa so "načini reševanja" težav, ki jih Broch pripiše von Pasenowu kot predstavniku samozatajevanega nemškega naroda. Sicer na videz trdni in racionalni subjekt v resnici pesti hamletovski sindrom. Kadar razvoj dogodkov odstopa od njegovih pričakovanj oziroma dogajanja ni povsem mogoče razložiti z nauki o družbi, ki so mu jih vtepli v glavo na vojaški akademiji, postane razumni Joachim žrtev prave norosti. Zateče se k podobam povsem neresnične prihodnosti, prihodnosti, v kateri bo s pogumom reševal padlo žensko in jo »priklenil« nase. Tudi zaradi takšnih padcev v sanjarjenje je vsaka nova vrnitev v resničnost, v kateri še vedno živi v vegetativni indolentnosti, kar je stalnica načina življenja večine Nemcev, in se prepušča toku, ki ga usmerja turbina, katere zobje predstavljajo vsak po eno konvencijo častitljive tradicije nemškega naroda.

P. B.