Te domneve se potrdijo že ob branju uvodnega dela, besedila z naslovom Spomniti se pomeni narediti zgodbo - to je tudi tisti del romana, ki nedvoumno in jasno začrta polje avtobiografskega. Mazzini, prvoosebni pripovedovalec tega besedila, v njem namreč jasno izrazi svojo avtorsko namero: pisal bo o prvih petih letih svojega življenja, in sicer tako, da bo okoli posamičnih spominskih prebliskov, ki so mu ostali iz tega obdobja, napletel zgodbo, pri čemer se ne bo oziral na utvaro "ni bilo/je bilo/tako je bilo".

Kot vemo, nam od najbolj rosnih let v najboljšem primeru ostanejo posamične slike, prebliski, vonji, občutki, zvoki - zgolj drobci torej, ki desetletja pozneje osamljeni in bolj ali še večkrat manj ozaveščeni plujejo po našem spominu ali pa jih vključimo v večje, večinoma fiktivne celote, saj je narava našega spomina pač skrajno nezanesljiva, varljiva. Ne le to, spomin na ta leta – in prav s tem se spopada Otroštvo – je bolj kot v naš um vpisan v naše telo, zato se nam najprej tako, torej telesno, tudi daje. Vsi poznavalci Mazzinijevih del bodo na tej točki verjetno zastrigli z ušesi – in to upravičeno, saj je prav spomin, ki se v nekem trenutku začne oglašati s fizičnimi simptomi, psihosomatskimi motnjami, osrednji motiv, v nekem smislu pa tudi téma Mazzinijeve knjige kratke proze Trenutki spoznanja iz leta 2007. In čeprav avtor v uvodnem besedilu romana Otroštvo slednjega postavi v neposredno razmerje do svojega romana Kralj ropotajočih duhov, se Otroštvo še prej zdi komplementaren del omenjene kratkoprozne zbirke. Pa ne zato, ker bi bile "izmišljene zgodbe", iz katerih se plete roman, tematsko in strukturno tako podobne zgodbam iz zbirke Trenutki spoznanja – tem so pravzaprav sorodne le uvodne tri (izmišljene) zgodbe Otroštva in zgodba Čriček. Otroštvo se zdi komplementarni del Trenutkov spoznanja predvsem zato, ker bi bila zgodba o Mihi Mazziniju, ki se je v trenutku spoznanja odločil napisati knjigo o svojem otroštvu, pravzaprav z lahkoto ena izmed zgodb knjige Trenutki spoznanja.

Naj spomnim: v tej avtorjevi knjigi kratke proze srečujemo posameznike, ki v nekem trenutku – trenutku spoznanja, torej – ugotovijo, da ne živijo svojega življenja, temveč so le odmev življenj svojih staršev oziroma prednikov. Lahko se odločijo za ponovljeno eksistenco, kar je lažje, ali pa se odločijo, da bodo odrasli in zaživeli svoje življenje. To pa je težje, saj taka odločitev zahteva soočenje z neobvladljivo temo v sebi, soočenje s kopico privzgojenih pravil in vrednot, predvsem pa soočenje z odrinjanimi, tako ali drugače nevralgičnimi spomini iz otroštva. In prav v tak trenutek nas postavi uvodno besedilo Otroštva, le da tokrat ne gre za fiktivnega junaka nekega fikcijskega diskurza, temveč za resničnega Miho Mazzinija in domnevno stvarni diskurz. "Odrastemo takrat," v uvodu razmišlja Mazzini, "ko spoznamo, da smo člen v verigi predhodnikov in potomcev in da moramo imeti v sebi čim več zaključenih celot."

Omenila sem, da Mazzini v uvodu pove, da se med pisanjem ne bo ukvarjal z iluzijo, kaj in kako je bilo/ni bilo; s tem že v samem izhodišču anulira dilemo, ki je v obliki nenehnega dvoma, samoizpraševanja določila neko drugo knjigo s podobno tematiko in enakim naslovom – govorim seveda o Otroštvu Natalie Sarraute. Čeprav obe knjigi izhajata iz spominskih drobcev in oživljata nevralgične podobe otroštva, je med njima ključna razlika, ki izhaja iz različnih avtorskih intenc. Medtem ko je Sarraute pisala Otroštvo v svojem osmem desetletju in se spominjala zaradi spominjanja, se Mazzini, kot pove sam, spominja, da bi čim več svojih razprtih celot sklenil v zgodbo – s tem pa, če mu sledimo, se spomnil in tudi odrasel. Mazzini se torej obrača nazaj predvsem zato, da bi jasneje videl tukaj in zdaj; rekli bi lahko celo, da se obrača nazaj, da bi videl naprej

Roman Otroštvo je dvodelen. Če bi izhajali iz tega, da je osnovni kriterij avtobiografskega pisanja istovetnost pisatelja in prvoosebnega pripovedovalca, bi bila avtobiografska, do neke mere pa tudi avtopoetološka, zgolj prva pripoved v knjigi, v kateri Mazzini razlaga genezo dela, morda tudi njen epilog. Zgodbe med njima se prevešajo v fikcijo in kažejo izrazito težnjo k literarizaciji, celo k univerzalizaciji povedanega. Pri tem protagoniste nekaterih zgodb, pa tudi motivne ali zgodbene drobce, poznamo že iz omenjenega romanesknega predhodnika knjige, vendar tokrat zaživijo v drugačni osvetlitvi. In čeprav po eni strani delujejo kot zaključene, samostojne celote, se zgodbe kljub časovnim vrzelim med njimi in čeprav si ne sledijo v kronološkem zaporedju, povežejo v literarizirano pripoved o ključnih dejstvih razvoja in zorenja enega posameznika, ki bi bil lahko kdor koli, je pa tudi Miha Mazzini. S tehničnega vidika bi knjigi res težko kar koli očitali: Mazzini se je pisanja romansirane avtobiografije lotil nenaivno, do neke mere celo analitično, in v njej še enkrat pokazal, da ima pretanjen posluh za dovršeno kompozicijo, ki jo zna prilagajati naravi vsakokratne zgodbe.

Morda še pomembnejša od tega pa je doživetost, s katero Mazzini podaja pretresljivo zgodbo o odraščanju psihično in fizično zlorabljenega in zapostavljenega otroka, razpetega med versko blazno babico in manipulativno, nedoraslo in tudi po svoje omejeno mamo. Pri tem se pripoved, v Kralju ropotajočih duhov bolj osredotočena na dečkov odnos z mamo, zdaj bolj fokusira na njegov odnos z nono in na upor njeni avtoriteti, zanj vsekakor konstitutiven, pri tem pa si za izhodišča jemlje (predvidevam, da formativna) čustvena doživetja. Mazzini občuteno, a nepatetično in nemoralizatorsko demitizira otroštvo kot zlato dobo posameznikovega življenja, pripoved pa mestoma požlahtni z značilnima ironijo in humorjem.

Otroštvo je Mazzinijevo zrelo delo; meče tudi nekoliko drugačno svetlobo na njegov opus kot celoto. Ne toliko zato, ker se kot prvo deklarira za avtobiografsko. Bolj zato, ker v ta zaris potegne še dve drugi knjigi, ki sta bili prej označeni kot povsem fikcijski. A to je morda pomembneje za avtorja kot za bralca, ki naj bi ga zanimalo predvsem to, ali knjiga kot neka samostojna entiteta deluje ali ne. Otroštvo v tem pogledu prepričljivo samostojno.
Tina Kozin, iz oddaje S knjižnega trga na 3. programu Radia Slovenija (ARS)