Kako drugače. Pesniško tkivo je vseskozi prepredeno z njegovim filozofskim razmišljanjem, samoizpraševanjem, osebnimi spoznanji, pretresi zgodovine, drobci iz likovne umetnosti, potapljanjem v religijo in predvsem z vrsto vprašanj, na primer Kdo vzdrži koncentracijo na kaos?, pa spet na drugem mestu Je laže izreči besede, ki ustvarjajo neki svet, kot slišati vse šumenje – in še vedno slišati?, ali v pomenljivih verzih Ali kaj pomeni biti na napačni strani zgodovine, če zgodovina je napačna stran? in v preprostem vprašanju Koga ni sram pred metulji?

Pesnikova vprašanja pogosto v sebi že nosijo odgovor, še več se jih ob branju pesmi prebuja v bralcu. Zagotovo to ni knjiga, ki jo bo prebral samo enkrat ali po prebranem odložil na polico in pozabil nanjo. Goreča knjiga, naj bo še tako hermetična, razpihuje ogenj, ki tli v vsakem človeku.

Miklavž Komelj je tudi zadnji dobitnik čaše nesmrtnosti, nagrade za vrhunski pesniški opus v zadnjih desetih letih, podeljene v okviru velenjskega Lirikonfesta. Žirija je v utemeljitvi zapisala: "Komeljev pesnik hkrati izraža smisel, ki vodi k bistvu bivanja na tem svetu in je jezik zunaj jezika; je stvar, ki se poraja in izginja obenem; je eden tistih pesniških glasov, ki nam pripoveduje, kako videti nevidno. Prav to pa je temeljna značilnost vsake kakovostne poezije."

To vsekakor velja tudi za zbirko Goreča knjiga, raznoliko tako po motiviki kot po strukturi. Pesmi segajo od nekajvrstičnic do široko razvejanih, pisane so v prostem verzu in metrično urejene. Nekateri pesniški postopki so znani iz Komeljevih prejšnjih zbirk. Vsekakor sta tu medbesedilnost in citatnost. Včasih pesnik citat uporabi kot moto pesmi, zazvenijo besede sv. Atanazija, Alejandre Pizarnik, Ezre Pounda, Carla Michelstaedterja, Danteja Alighierija, ali pa so citati vključeni v pesem. V pesmi Pazi pesnik uvodoma postreže s citatom iz Egipčanske knjige mrtvih: "Pazi, jaz zbiram besede moči, / od povsod in od vsakogar, hitreje od hrtov, hitreje / od svetlobe." Pomen citata nato razčlenjuje, polaga v različne lege in raziskuje, predvsem pa sam skrbno izbira besede. Zdi se, kot da je nenehno gnan od želje, ki jo izrazi v pesmi iz Gorečih lističev: "Jaz pa hočem reči besedo, / ki bo tako nova, / da ni moglo vesolje/ niti za hip / vzdržati brez nje."

Drugačno pesnikovo željo razkriva pesem z naslovom Confession, ki je nemara njegov pesniški credo:

Duša – ki se nočeš ujeti
niti v sublimno!
Duša – ki si mi dana,
samo če te sam oblikujem!
Usta – nova rana
v nečem tujem.
Nerojeno … Samo
od tam lahko pôjem.
Ni dovolj to,
da nisem bil rojen.

In če smo že pri duhovnem zaledju pesmi … Miklavž Komelj sega tudi k daljnim božanstvom, Izidi in Ozirisu, in zapiše pretresljivo misel, da "smrtnik ne more nikdar tako do konca dojeti groze smrti kakor nekdo, ki je nesmrten." Ob tem med drugim v kratkem poetično proznem zapisu razmišlja o Bogu in Luciferju, zbirko pa zaključi s citatom v grščini, z Janezovimi besedami iz Svetega pisma: Jaz sem rekel, bogovi ste?

Poleg grščine so v pesmih tudi verzi v hrvaščini, italijanščini, angleščini, latinščini in nemščini, organsko so vpleteni v pesniško tkivo, mestoma delujejo srhljivo, na primer v ponavljanju izreka Arbeit macht frei. Pogledi v zgodovino niso redki, na paradoksalen način se razkriva skrivnost ljubezni in lepote v upesnjenem odnosu Líde Baarove do Josepha Goebbelsa, vladnega ministra za propagando nacistične Nemčije, ki pravi: "Ljubila sem njegovo ljubezen …" ali Eve Braun, ki je želela "biti lepo truplo." Posebnost zbirke so tudi kratke pesmi, ki prinašajo zenovske misli, na primer "Ko gledaš proti severu: gora ti poljublja čelo." Ali: "Prstne odtise sem, ko so bili odtisnjeni, izgubil." Ali: "Joj, voda, ki umivaš nekoga, ki se v tebi utaplja!"

Komeljeva filozofska razglabljanja včasih terjajo širši zamah, a niso nič manj precizno izpisana. Skratka, veliko odsevov bo bralec lahko odkril v Goreči knjigi Miklavža Komelja. In nemara odkrije tudi tisto besedo – na svojevrsten način izpolnjeno pesnikovo željo – ki se bo odtisnila v večnost.

Iz oddaje S knjižnega trga.