V treh na prvi pogled različnih zgodbah, ki jih izpovedujejo prvoosebni protagonisti iz različnih zgodovinskih obdobij, lahko sledimo rdeči niti, ki povezuje njihovo izkušnjo smrti z doživljanjem ljubezni, ustvarjanja in umiranja.

V prvi zgodbi glavna oseba drži v rokah kosti Laure de Sade, velike Petrarkove ljubezni, in ugotavlja: “Te koščice niso koščice njenega telesa. Te koščice so bile ogrodje pesmi. Te koščice so jim dajale formo. To so koščice duše. Blažene koščice njene duše.” Pri tem na več mestih obuja starogrški mit o Evridiki in Orfeju, čigar strah pred izgubo družice se je izkazal za utemeljenega, in z gnostično poetiko opisuje razpadajoče kužno telo ženske, ki je bila nekoč celovita muza iz mesa in krvi, zdaj pa je le še skupek kosti. Te predstavljajo bele črke na temnem pergamentu pesnikov, ki v njej iščejo navdih in rešitev iz filozofskih labirintov samodestruktivnosti. V zgodbi z naslovom Speča deklica pa sledimo ženski, revolucionarki, živeči v Parizu nekje na začetku 20. st. in članici tajne organizacije, ki se v svojem samogovoru spopada z vprašanjem molka in smrti: “Vedno sem branila ta molk. Ne morem braniti tega, o čemer molčim. Moram braniti ta molk. Vem, kaj je sedeti ob ljubljenem, ki umira – in poleg tega, da umira, umira še od tega, ker mu v glavi tolče vsa industrija, ki jo je vzpostavila naša zmagovita revolucija … Meni pa tolče v glavi samo molk.”

Tudi v tej zgodbi ne manjka povzetkov iz ezoteričnih besedil, citatov iz Egipčanske knjige mrtvih in sodobnih filozofskih besedil kot so npr. Eseji o magičnem idealizmu Juliusa Evole. Protagonistka brez imena podobno kot junak prejšnje zgodbe s kirurško natančnostjo secira izkušnjo razkrajanja kot vrhovno mistično doživetje: “obraz, obraz v popolni temi – božati obraz, dokler ne neha biti obraz – božati naprej – ko je samo še neka zmes – da tekočina razkrajanja izmiva površino lobanje – nepopisno – naj se ne razkroji – ab integro nacitur – pod vsem tem – pod vsem tem – da sem se prebudila – kot so se nekoč prebudile množice – najteže se je prebuditi iz nespečnosti.”

Na vsakem takšnem mestu se Komelj razkrije kot intuitiven, malodane zenovski mislec, kot alkimistični pesnik, ki podobno kot Kosovel ugotavlja sorodnosti med najbolj primitivnimi nagoni in najbolj vzvišenimi oz. sublimnimi občutji, med vsakdanjo banalnostjo in religiozno svetostjo, med erosom in smrtjo, med individualno samorefleksijo in kolektivno katarzo. V zadnji zgodbi smo tako priča nemškemu nacistu, ki kljub bližajoči se usmrtitvi ne občuti krivde in še vedno verjame, da nacizem ni “deviacija, odmik od človečnosti, ampak skrajna konsekvenca normalnosti, paradigma človeštva”. Friedrich, vojni zločinec, ki bi moral že zdavnaj umreti, še dandanes živi, in se tudi v demokratično obarvani Evropi 21. stoletja počuti zelo domače, saj pravi, da vrednote niso po definiciji stvar ekonomije, temveč stvar pripadnosti rasi, narodu in krvi. Tako na koncu svojega samogovora izjavi: “Mi smo bili premalo radikalni, premalo fanatični. Če je naš poskus ponovne vzpostavitve Svetega izpadel kot katastrofa, je to zaradi posvetnosti, ki določa koncepcijo Svetega. In motijo se tisti, ki mislijo, da je sklicevanje na občečloveškost bolj univerzalistično kot sklicevanje na kri, kot sklicevanje na raso. Mi smo si upali pokazati resnico.”

Komelj v svojih zgodbah eksplicitno ne izpostavlja etičnega imperativa, ga pa posredno skozi izpoved svojih junakov problematizira, da se bralec nehote zaloti pri razmišljanju, ali morda ne živimo v svetu, ki je bil od vekomaj naklonjen iracionalnim občutjem, ki so jih različne ideologije skozi zgodovino obrnile sebi v korist. Ali se morda sodobni človek ne počuti zapuščenega od Boga, ker je v gonji za denar prodal svojo dušo hudiču, zdaj pa koplje za kostmi svojih dragih, ki jih je v času njihovega življenja zanemarjal, in terja odrešenje za svoj egoizem?

Larvae so knjiga, ki odpira več vprašanj kot odgovorov. Je kot čebula, katere liste v nedogled razpiramo v želji, da bi prišli do trdnega bistva, je kot ličinka, katere transformacije v metulja ne moremo nikoli natančno določiti. In ne nazadnje je delček mozaika v umetniškem ustvarjanju Miklavža Komelja, ki je uspešno opravil iniciacijo v svet proze.

Iz oddaje Iz knjižnega trga.