Komelj prehaja med raznolikimi ustvarjalnimi izhodišči in svoj odnos do poezije veže v odnosu do raznolikih procesov. Zbirka Noč je abstraktnejša kot n nadaljuje tradicijo, ki jo je razvijal že v prejšnjih zbirkah, hkrati pa je v marsikaterem pogledu avtorski presežek.

Glavni izrazni sredstvi zbirke Noč je abstraktnejša kot n sta intertekstualnost in mitskost. Kot osrednja postopka Komeljeve filozofije kolektivizacije jezika se pojavljata že kot gradnika njegove pretekle poezije. Ta je polna medbesedilnih navezav ter komunicira s preteklo in sočasno literarno produkcijo. Izmed najpogostejših navezav v zbirki lahko izpostavimo modernistično pisateljico Djuno Barnes, ob njej pa se pojavljata še Emily Dickinson in Virginija Woolf. Komelj se ob tem večkrat izrecno navezuje tudi na Dantejevo Božansko komedijo, na Wilda, francosko simbolistično poezijo, vključuje pa tudi slovenske avtorje, na primer Srečka Kosovela, Sašo Vegri, Jureta Detelo, Ivana Cankarja. Vendar ne ostaja zgolj pri literaturi, navezuje se tudi na umetnostno zgodovino in druge veje umetnosti, denimo opero. V takšnem intertekstualnem sistemu subjekt postane sama pesem. Subjekt se zgradi kot odziv na drobce ustvarjanja drugih avtorjev, kot njihov prebiralec in sestavljavec, njegovi komentarji pa so pomembni pri osmišljanju fragmentov. V pesmi Agrigento naletimo na omembo Empedokla in na Fassbinderjevo misel o nevrednosti dojemanja sedanjosti, kjer subjekt zgodovino, ki naj bi veljala za bolj gotovo od sedanjosti, subverzira in potrdi prav prek sedanjosti. Vloga spomina pa se pomenljivo pokaže tudi v pesmi Je kdaj spomin iz istega življenja.

Spomin je tako eden glavnih motivov zbirke, najsi gre za potovanja, obiskane prostore, prebrane knjige, ljudi. Ti so prikazani izredno plastično, najučinkoviteje prek jezika, saj avtor uporablja izvorni jezik in tako v zbirki ustvari multijezikovni sistem. Med najbolj izstopajočimi je raba stare grščine, ki se pojavi v repliki Arhiloha v pesmi Si predstavljaš, da bi tvoj glas dosegel, v naslovu pesmi Trenos in še kje. Čeprav takšno mešanje jezikov in celo različnih abecednih sistemov na prvi pogled otežuje razumevanje in potrebuje angažiranega bralca, je treba poudariti, da so mesta zamenjave jezika osrednji nosilci pomena. Za njihovo razvozlanje potrebujemo čas, vendar bralčevemu vloženemu času sledi toliko večji užitek, ko ugotovi pomen. Zaradi drugačnega zapisa, ki prikazuje mesta, na katera moramo biti pozorni, pesmi delujejo izredno vizualno in hkrati odprto. Raba več jezikov zato ne vodi v zapiranje in hermetičnost, temveč k vračanju k aktivnemu branju in razvozlavanju avtorjevih namigov.
V labirintu namigov in ustvarjalnih procesov ugotavljamo, da raba stare grščine ni naključna, saj se z njo ujema metaforika, ki se močno opira na antično grško motiviko. V uporabi mitskosti sta ob tem najopaznejša Prometej in Orfej, ki pa ju Komelj postavlja v nov kontekst. Tudi v mitski metaforiki opazimo odprtost, širjenje iz domačega področja, saj se pridružujejo še motivi skandinavske in egipčanske mitologije. Z mitskostjo je povezana še raba tradicionalnih pesniških oblik, saj so kitice večinoma oblikovane kot kratki terceti, ki spominjajo na haikuje.

Ena očitnejših navezav na tradicionalne oblike je pesem Alba. Komelj se v njej odmakne od pričakovane upodobitve poslavljajočih se ljubimcev ob svitanju, saj izpostavlja okoliško dogajanje v vsej grotesknosti, s tem pa zaostruje odnos v samem motivu.

Prav mitskost, ki ji sledi raba tradicionalnih oblik, na več ravneh kaže na kolektivnost, ki je v zbirki izrednega pomena. Ta se navezuje na odprtost in razumljivost jezika, pri tem pa je Komelju uspelo, da zbirka v svoji odprtosti deluje celo do te mere, da jo je mogoče brati v okviru dveh začetkov – odpira jo moto Emila Benvenista Vse je v času, razen časa samega, zaključuje in tudi ponovno odpira pa jo posvetilo A razbran rob. A.

S tem posvetilom lahko povežemo tudi naslov celotne zbirke Noč je abstraktnejša kot n. Izstopanje začetne črke namreč ni naključno, Komelj s tem konkretizira filozofijo kolektivizacije in odprtosti jezika. Poleg črke n najpogosteje izstopa črka a. Izluščena črka je vizualno zaznavna in postane veliko bolj konkretna predstava podobe, ki je v pesmi lahko izražena zgolj prek črk. Če v naslovu zbirke črka n res zamenja noč, je lahko tudi ključ za razumevanje črke a. Ta se pojavi v kontekstu spomina in bolečine, prek ponovitev pa postaja podoba tega. Ranjenca, razbiranja, pozabe. Ob tem si bralec zastavlja pomembno vprašanje, ki je tudi eno glavnih izhodišč pesniške zbirke: kaj je abstraktno in kaj konkretno.

Miklavž Komelj v zbirki Noč je abstraktnejša kot n, ki pomeni vrhunec njegovega dosedanjega ustvarjanja, z abstrakcijo običajnih stvari zahteva od bralca sposobnost intuitivnega ali skupnega izkušanja, ob tem pa tudi globlji razmislek o razumevanju samega sebe.

Aljaž Koprivnikar, iz oddaje S knjižnega trga na 3. programu Radia Slovenija (ARS).