Ni tako redko, da se osebni literarni slog kakega uveljavljenega in v resnici izrazitega avtorja z leti nevarno približa literarni maniri, ki ji zmanjkuje živega soka; v stilistično naprezanje, ki se mukoma izogiba ponavljanju samega sebe. Ob branju Čistosti tega jutra Milana Dekleve pa me niso spreletavale misli na kaj takega, nasprotno, zlahka se je prepustiti brbotališču in hudourniškemu toku bistrih pomenskih skokov, zasukov in obratov, s katerimi Dekleva bralca vleče skozi zbirko na podoben način kot v prejšnjih, a hkrati presenetljivo sveže, prenovljeno in prerojeno.

Zbirka ponuja kar zajetno bero pesmi, natančna in pronicljiva piska kratkega spremnega besedila Petra Koršič jih je naštela petinsedemdeset. Večina pesmi je kratkih ali srednje dolgih, vse so brez naslova, razporejene pa so v tri ločene sklope s samostojnimi naslovi: Časi, Dnevi, Obrazi.

Milana Deklevo čas vznemirja že vse od začetka njegove umetniške poti, še posebej izrazito pa od konca osemdesetih let prejšnjega stoletja, ko je s svojo poezijo začel na izviren način beležiti duhovne koordinate postmoderne oziroma postmetafizične dobe. Gre za čas oziroma, natančneje, časovnost v filozofskem pomenu. V dolgi zgodovini evropske metafizične misli je imela tradicionalno priviligirano mesto in bila sveti gral največjih umov in najdaljnovidnejših umetniških snovalcev tako ali drugače razumljena večnost, ob koncu drugega tisočletja pa se je na duhovnem zemljevidu to skorajda obrnilo na glavo – primat je prevzela časovnost. Spremembo paradigme verjetno najbolj lapidarno ponazarja kar osrednje filozofsko delo Bit in čas Martina Heideggerja, enega najvplivnejših mislecev 20. stoletja, ki je neposredno ali pa prek odmevov vplival tudi na snovanje Milana Dekleve. Temeljna ontološka vprašanja o smislu biti se zdaj razpirajo na obzorju časovnosti.

A obzorje časovnosti ima veliko obrazov, njihovo število je praktično neomejeno, kajti čas, dokler traja, nenehno priteka iz nedoločenosti in odteka v nedokončanost, bi lahko rekli po branju prvega sklopa Deklevove zbirke Čistost tega jutra. Fascinacija s časom nikakor ni enoznačna, ampak polna ambivalence. Če v eni od pesmi beremo: "Občudovalec in vernik časa sem," po drugi strani govorec pesmi na različne načine izraža svoje antagonistično razmerje do časa. Čas je tako tudi trmoglavi otrok, ki človeka noče povsem sprejeti vase, ker bi potem moral skupaj z njim umreti, beremo v prvi pesmi. A čas preživi, mi pa (v času) ne, zato je človek v razmerju do časa slejkoprej obsojen na tujstvo, nedomačnost. Toda čas, kot beremo v drugi pesmi, je tudi aktivist in vratar, ki s svojim nepreklicnim obličem minljivosti stvari na tem svetu preobraža na ta način, da zasijejo v osupljivi lepoti – kot rdečkast češnjev les, potem ko ga poskoblja mizar in mu vdihne obliko. Čas je tisti, ki vsakemu posameznemu bivajočemu na tem svetu podeljuje obliko, prepoznavnost, identiteto. A, presenetljivo, na vse skupaj je mogoče pogledati tudi iz drugega zornega kota in reči tako, kot pravi pesem, posvečena pokojnemu Marku Sosiču: "Nič na svetu ne potrebuje časa, / če se noče ujeti v obliko." In v nadaljevanju: "Kje so oči za neuresničeno, / notranjo zmožnost nastanka? // Čutim razprtost iztegnjenega kota, / ki stopa v svobodo premice. // Kaj pa morje? Kaj pa njegova / svoboda valovanja in plimovanja?"

Čas torej vendarle ni poslednje obzorje, ki se ga dotika Deklevova poezija. Obstaja nekaj ontološko relevantnega, kar se izmika njegovi vseobvladljivosti, nekaj, kar je, kot pravi citirana pesem, povezano s svobodo in z zmožnostjo nastanka, se pravi s stvariteljstvom. Ni to tisto območje, ki je bilo tradicionalno povezano s pojmi, kot sta večnost in neskončnost?

Ampak naloga poezije, kakršni je zavezan Milan Dekleva, je, da vznemirja s presenetljivimi pogledi in sopostavitvami različnih perspektiv, s fantastičnim obiljem oblik snovnega in intelegibilnega sveta, ne pa da s sholastično monotonijo pospravlja odgovore v predalčke. Poezija je življenje, ki utripa v času, pesnik pa, kot beremo v zgoščenem tristihu, "velikansko neiztrohnjeno srce v oceanu nemega prostora".

Milan Dekleva je bržkone najbolj filozofičen slovenski pesnik. S tem ne merim le na tematsko razsežnost njegove poezije, ki je očitna, ko z značilno miselno ostrino, ki se ves čas giblje na robu paradoksa, upesnjuje filozofsko univerzalne teme biti in niča, časa in večnosti, eksistencialnega in zgodovinskega smisla, ampak tudi na notranjo držo in nastrojenost "lirskega subjekta" teh pesmi. To je drža neusahljivega čudenja in nekako vselej vedre presunjenosti. To je še posebej izrazito vpričo fenomenov, kjer bi bila mogoča ali pa celo pričakovana drugačna drža. Tudi minevanje, izginevanje, temna senca, ki postopa s pesnikom, pesem obsije z žarko svetlobo, tudi tja pesem pristopi z besedo, do roba napolnjeno s svetlobo. In igrivostjo, tudi humorjem, včasih ludističnim burkaštvom. In skoraj vedno z jezikavo slastjo, ki se veseli gibčnosti besed in se ji hvaležno prepušča, jo ob vsaki priložnosti prijazno izvablja. Pesnik je pridno, sposobno bitje, vselej je na delu kot okretna in neumorna gospodinja – gospod, ki se udinja pesmi.

Čistost tega jutra Milana Dekleve je pesniški dokument prevzetosti nad bivanjem, obiljem bivanja, prekipevanjem biti. In niča. Tudi v zadnjem ciklu z naslovom Obrazi, ki je poskus imaginativnega vživljanja v duhovno prezenco velikih žensk iz zgodovine zahodne umetnosti in poklon spominu na njihovo praviloma tragično osebno usodo. Tudi tu lahko ponovimo za Deklevo: "Pesem je preobilje." In tudi zato je zbirka Čistost tega jutra hvaležno branje. Priporočljivo branje za naš nehvaležni čas.

Iz oddaje S knjižnega trga.