Njene teme bodo bralci, ki Milana Deklevo vsaj nekoliko poznajo, prepoznali že na samem začetku, saj se pesnik večinoma ukvarja z vprašanji, ki so ga zaposlovala že v prejšnjih zbirkah.

Deklevova poezija nas usmerja ven, stran od človeka, ki ni več homo mensura, merilo vseh stvari, ampak le droben, skorajda zanemarljiv delček narave. "Svet vrvi od naše nezadostnosti,"v pesmi Banalnost zla zapiše Dekleva. "Kako / postaneš hrošček?" Optika, s katero človek gleda na svet, je namreč občutno preozka in ne zadostuje več, saj svet utripa v od nas povsem neodvisnemu ritmu. Vse skupaj je le »trepetanje energijskih polj / ki jih opazuje neznanska zavest," kot beremo v pesmi Jesenski scherzo. Motiv človekovega podrejanja sveta je zajet v figuri Darwina, velikega naravoslovca, enega izmed prvih, ki je poskusil sistematično opisati mehanizme, po katerih deluje narava. Deklevova zbirka je upor proti sistematiziranju živega (in navsezadnje tudi neživega) sveta, proti njegovi racionalizaciji.

"Vidim Darwinovo roko, / drhti od strasti po sistemu / [...] / Kmalu bo tišina okrog bucike / z rdečo glavo, / srdita tišina, / muzejska tišina. / A drugega ni, vse do konca gravitacije / v svetu, ki se začne in konča / brez namena," piše v pesmi In Darwinu zadrhti roka, ki si naslov – lahko sklepamo, da zaradi pomembnosti koncepta – deli s celotno zbirko.

Človek si svet razlaga, ga razrešuje in mu tako podeljuje smisel. Ker pa je ta neločljivo povezan s človekovo ozko in subjektivno optiko, je v Deklevovi poeziji ta nekaj arbitrarnega. Zakaj bi si namreč prav človeški pogled med vsemi možnimi pogledi zaslužil prvenstvo? Če se od njega odmaknemo, se zamaje tudi koncept smisla. Njegovo prevpraševanje dobro ponazarja kratka pesem Brezpotje:

"Prideš na brezpotje, vzradoščen. / Vse, kar je imelo smoter, je za tabo. / Strahovi oluščeni. / Zdaj boš srečal drugačno ljubezen. Zdaj boš vedel, kaj dolguješ / in kako moraš poravnati račun. / Vidiš zenico, črno od / vznemirjenja? Prazno oko te gleda. Ampak živo, / še kako živo. / Ni hroščkovo oko."

Pri premišljevanju o smislu se Dekleva opira na različna filozofska izročila; zlahka lahko prepoznamo denimo eksistencialistično razliko med esenco in eksistenco, Heideggrovo misel o biti-v-svetu in celo kantovsko dihotomijo med stvarjo-na-sebi in stvarjo-za-nas.

Zbirka ima podnaslov Rapsodija Coleoptera. To sploh ni tako nepomembno; za zvenečim latinskim imenom se namreč skriva hrošček, vodilna nit v zbirki. Ne gre le za najbolj razširjen živalski red na Zemlji, hroščka najdemo tudi skoraj v vsaki pesmi, njegova ilustracija pa krasi celo knjižne platnice. Kaj torej ta drobna žuželka simbolizira? Hrošček je na strani narave, kozmičnega pogleda, ki je postavljen v opozicijo do človeka. Hroščkov pogled je v nasprotju s človekovim prazen, brezsmiseln; je bitje, odmaknjeno od zagledanosti vase, bitje, ki preprosto je. Stkan je iz "čiste / prezence življenja: bit, ki tipa / od zrnja do kaplje, od bilke do kamna," beremo v pesmi Miza in meteorit. Gre za nadvse odporne živalce, v pesmi Čas nelagodja pa pesnik kar nekoliko preroško napoveduje, da bodo na svetu celo takrat, ko človeka ne bo več, in "precej več jih bo kot jezdecev / Apokalipse," beremo. Človekovo razumevanje sveta, podeljevanje smisla stvarem, ki ga v resnici nimajo, je torej obsojeno na propad. Razen če se prepustimo hroščkovemu vodstvu in razširimo pogled onstran človeka, tja, kamor zaradi svoje prezaposlenosti s samimi seboj ne vidimo.

Kozmični pogled je pogled z ničelne točke, iz praznine. Kako jo misliti, kako jo pesniti? Milana Deklevo je kot številne druge slovenske pesnike že na začetku njegovega ustvarjanja zaznamovala modernistična tradicija, ki poskuša misliti poezijo v času negotovosti in krize pomena. Jezik postane nezadostno orodje za poimenovanje sveta, zato se zateka v odsotnost, v tišino. Bivanja v vsej njegovi polnosti ni mogoče doumeti; v pesmi z naslovom Brez padca, brez vstajenja pesnik pravi, da nima »nobene dovolj nežne besede, / da bi izrazil / prihajanje na svet, / odhajanje s sveta«. Kot v prejšnjih Deklevovih zbirkah se jezik zaradi svoje nezmožnosti umika v molk in se v njem raztaplja. Ideal prazne pesmi oziroma pesmi niča se pri njem (in tudi pri številnih drugih modernistih) pogosto uresniči v svoji avtoreferencialnosti, npr. v pesmi Matrika praznine: "Besede, ki si jih iskal, / so se skrile. / Si jih ti pojedel, hrošček? / Si izsrkal vsakdanji pomen? [...] / Spodletelo ti je. / Tvoja pesem je prazna. / Kako imeniten neuspeh!« V pesmi Ballet Lausanne poskuša biti molk ponazorjen celo grafično: »Naj pada nežnost na narode, / ki se selijo, sicer bo molk pre- / [ostanek pesmi je izginil v / digitalnem oblaku]".

Še en zanimiv pesniški problem, na katerega opozarja pesnik, je problem govorca. Če umanjka subjektivni pogled, kdo je torej tisti, ki pesni? Lahko praznina sploh predpostavlja svojega govorca? Prav s tem se poskuša spopasti pesem Lirični subjekt, v kateri beremo: »Pesem je, nihče je ne izreka.«

Zbirka Ko Darwinu zadrhti roka je pronicljiva in zagotovo ena od tistih, ki jih moramo večkrat prebrati, da lahko vsaj približno zajamemo, kar nam poskuša sporočiti. Če pa jo primerjamo z zgodnejšimi zbirkami iz avtorjevega obširnega opusa, kljub vsemu ne nakazuje nobenega očitnega pesniškega razvoja in ne prinaša nič kaj novega. Zdi se, da ima za pesnika njegov osebni filozofski pogled večjo težo kot sama izvedba, posledica pa je, da je takšna poezija nemalokrat suha, mehanična, brez substance in da občasno vsebuje preveč filozofskega balasta. Dekleva sicer poskuša situacijo poživiti z uvedbo simbola, hroščka, ki pa žal deluje zgolj kot ključ, ki ga potrebujemo, da odklenemo pesnikov filozofski aparat. Vprašanje, ki se poraja pri obravnavi zbirke, je torej obširnejše in bolj kompleksno, kot se zdi na prvi pogled: Do kolikšne mere lahko poezija prenese težo filozofskih idej, da je še zmožna ohraniti svojo celovitost?

Zarja Vršič, iz oddaje S knjižnega trga na 3. programu Radia Slovenija (ARS).