V štirih delih oziroma poglavjih popisuje tri obdobja v življenju svetovne popotnice in pisateljice Alme Karlin, široko popularne predvsem po reportažah s svojih eksotičnih potovanj. Začne z njenim bivanjem v Londonu in srečanji s teozofi, ki ji odprejo duhovno razsežnost in osmislijo usodnost, celo determiniranost vsega, kar se ji dogodi, in tega res ni malo. Sledi njen odhod v glavno mesto Norveške, Kristianijo, kamor se je kot Nemka in prebivalka sovražne dežele zatekla v času prve svetovne vojne, predvsem zaradi političnih razmer in sumov vohunstva.

Dekleva nam ponuja pogled v njeno odločitev, da bo svetlobo iskala v tujih in eksotičnih krajih, da bo prepotovala svet. Popiše njeno srečanje s poznejšo partnerico in življenjsko sopotnico, slikarko Gamelinovo, tudi predavanje v Nürnbergu, v katerem že strašijo nacistične škvadre pred kuliso zastav in simbolov večnega Reicha, pa poznejši nemški zapor v času druge svetovne vojne in grožnjo s preiskavo zaradi spolne usmerjenosti; vse do njenega odhoda v partizane, kjer spet naleti na nezaupanje in celo odkrito sovražnost, ker je odkrito in prostodušno pisala o komunistih in njihovi nezadržni želji po prevzemu oblasti. Nova revolucionarna oblast jo obsodi na molk, na anonimnost, njena dela pa na samevanje v predalu brez dostopa do bralcev.

Zanimiva in fascinantna zgodba o krhkem in nekoliko asimetričnem dekletu, ki v svetu išče ljubezen in priznanje in ki se oborožuje z znanjem tujih jezikov, pa je brez dvoma samo izgovor za univerzalno zgodbo o nekom, ki se ne uklanja. Nikoli in nikdar. Kot obstranka v vseh političnih ureditvah je Alma ves čas na udaru, pa tudi žrtev plodilnih gonov moških, ki jo vidijo predvsem kot plen, kot predmet poželenja. Zato se zateče k edinemu preostalemu prostoru svobode in uveljavitve, k pisanju. Njena pisateljska iniciacija se začne s prvim pisalnim strojem, ki ji omogoča prevozno sredstvo v jezik. Pahnjena v svet, rojena v jezik, bi lahko označili njeno postopno odkrivanje sebe, v jezik kot nosilec svetlobe in sredstvo za njeno doseganje. Svoboda za žensko v prvi polovici turbulentnega dvajsetega stoletja, za žensko, ki se ni uklonila moški dominaciji in ni hotela sprejeti moškega patronata, če ne tudi nadvlade, je v pisanju in obsojenosti na samoto, ki pa jo pozneje pretrga srečanje s partnerico, s katero je ostala do smrti.

Milan Dekleva, po izhodišču pesnik, je iz Alme Karlin naredil svojo predhodnico. Namesto krhkega zemeljskega telesa, bolehnega in po tedanjem okusu ne preveč privlačnega, si je naredila telo iz črk, njen opus je postal zunanje telo, jezik pa njegovo notranje bistvo. Dekleva si pri svojem pisateljskem postopku ne izmišlja burnih življenjskih usod, raje se opira na biografije izstopajočih posameznikov, včasih tudi na njihov jezikovni slog, si z njim dopisuje oziroma dopisuje čez njega. Kot da bi bil prepričan, da je za takšne usode že poskrbela zgodovina in jih je mogoče jezikovno nadgraditi, posodobiti. Svojo pesniško govorico napenja prek izjemnih posameznikov – karizmatičnega profesorja Dušana Pirjevca Ahaca ali kantavtorja Tomaža Pengova ali dramatika Slavka Gruma ali pokončanje ljubezni sestre Srečka Kosovela. Pri tem se opira na biografske podatke in brez dvoma tudi na lastne spomine. Pri Grumu se opira na njegov prepoznavni slog, kakor ga poznamo iz pisem Joži Debelak, pri Almi pa v lapidarnih, izsekanih stavkih, ki se nam včasih zdijo kot nizani aforizmi in ugotovitve, kaže njeno notranje zorenje. In seveda stisko, ki se kaže zaradi stika z različnimi, tudi kar najbolj eksotičnimi kulturnimi kodi.

Čeprav se Deklevovi pisavi pozna raziskava in njegova pisateljska inkubacija poteka ob branju in seznanjanju z življenjskimi okoliščinami, pa je njegovo portretiranje intuitivno. Navdih za čustvovanje oseb črpa iz zapisanega in verjetno v enaki meri iz uvida v svoje lastne notranje procese in pisateljske dileme. Roman o Almi je močan predvsem v tej nadgradnji. Pa tudi v korespondenci dveh časov, prve polovice dvajsetega stoletja, imenovanega tudi stoletje ideologij in njihovih militantnih in totalitarnih izpeljav, z našim današnjim časom, v katerem se včasih zdi, da pridušeno govorico literature in stišano mišljenje o posamezniku v svetu vse pogosteje prekričijo mobilizacijska gesla in sploh vsakršno kričanje. Hrup, ki ga slišijo občutljivi, je verjetno enako neznosen za pesnike iz najbolj turbulentnih preteklih obdobij kot za današnje prisluškovalce tišini. In Alma v Deklevovem romanu ni le prisluškovalka notranji svobodi, ampak tista, ki občuti celovitost stvarstva, sliši tudi šepetanje drevja, čeprav včasih ne razume povsem njegovega jezika in še ne razbira vseh njegovih sporočil.

Matej Bogataj, iz oddaje S knjižnega trga na 3. programu Radia Slovenija (ARS).