Tudi z romanom Zaplešiva, Dante je podobno, le da je protagonistka zasnovana na pri nas precej neznani ameriški igralki, plesalki in slikarki Marti Becket, ki je v Dolino smrti vnesla umetnost. Opuščeno poslopje propadle rudarske družbe je namreč spremenila v Operno hišo Amargosa in v njej nastopala več kot štiri desetletja. V romanu Milana Dekleve jo srečamo pri devetdesetih letih, ko se pripravlja na praznovanje obletnice s prijatelji. Ob tem jo preplavljajo spomini na pestro, a pogosto trpko življenje, zavezano umetnosti, v katerem je vztrajala kot tamariske vztrajajo na robu puščave Nevada. S pripovedovanjem in razgrinjanjem plasti preteklosti se ne le poglablja v svoje izkušnje in leta, ki so minila, ampak iz svojega življenja ustvarja prav posebno plesno koreografijo, labodji spev, ki bo še dolgo odzvanjal. Tu naj pripomnimo, da je resnična Marta Becket umrla v 93. letu starosti, torej le nekaj let po tej fiktivni proslavi jubileja, ki je tudi poslovilna. Roman Zaplešiva, Dante je prepojen z nostalgijo, nekateri dogodki so izostreni, spet drugi pa razmazani kot na neuspeli fotografiji. Umetnico boli, ko se sprehaja v neke druge čase, ko je bilo še vse pred njo, a tega ne počne utrujeno ali obupano, ampak s ponosom.

Roman določa puščava, nekakšno nasprotje umetnosti oziroma kraj, kjer je umetnost nepotrebna, sploh primerjavi z bencinskimi črpalkami, bifeji ali bordeli, kot nekje zapiše Dekleva. A protagonistka jo naredi za kuliso svojemu plesu, operno hišo poslika od tal do stropa in v njej predano nastopa ter v opustelo, neprijazno pokrajino vnaša nekaj, kar ji daje višji smisel in jo prebuja. Kljub temu je puščava ne sprejme popolnoma, saj tudi sama ne zna sprejeti (čustvene) puščave v sebi. "Srce puščave je odsotnost. Večino časa srečuješ samega sebe," razmišlja plesalka in res ostaja sredi blišča in gibkih plesnih korakov nenehno sama. Občutek nezadostnosti in zapuščenosti nosi v sebi še iz otroštva, ko so jo sicer očarale baletne predstave. Takole piše: "Baletne predstave so bile za mojo notranjost pravi pretres: sleherna celica mojega telesa je začela vibrirati. Ko se je dvignila zavesa, sem mamo s tako močjo prijela za koleno, da je zajavkala in mi na silo razklenila prste. Vpiši me k baletu, sem jo prosila."

Mama ji je željo uresničila, vendar se po ločitvi spopada z denarnimi težavami, zato je priložnosti malo in deklica postane razbolela od želje po plesu. Oče je pri njenih sanjah ne podpira, v podporo pa ji je vsaj mama, a tudi ta jo začne v najstniških letih dojemati kot tekmico. Trpka izkušnja odraščanja jo zaznamuje za vedno, še posebej ko oče umre, preden bi mu lahko dokazala, da je njeno delo pomembno. Škoda je, da je roman prav na mestih, ko bi si lahko vzel več časa za ustvarjanje likov in odnosov, redkobeseden in bežen, zato je na bralcu, da si poskuša pojasniti razsežnosti njenega obžalovanja in frustracij, ki izvirajo iz ponesrečenega družinskega življenja. Na tej podlagi je veliko lažje razumeti njen odnos do moža Toma, s katerim sicer doživita plodno obdobje, ko po naključju naletita na poslopje v puščavi in z navdušenjem urejata njegovo podobo, tiskata letake in vstopnice za njene predstave. A on ostaja vedno stranski igralec; ona je glavna, prave ljubezenske povezave med njima pa tudi ni. Veliko več ji pomeni Izak, a ji ostane nedosegljiv. Roman ne ponuja sklepov za vse njej ljube osebe, a tako je v življenju – včasih nimaš odgovora, včasih moraš tvegati in upati, da ti bo usoda naklonjena, sicer bo tvoje dragoceno pohištvo med selitvijo zalila ploha, kot se to zgodi mladi plesalki in njeni mami. V tem oziru se roman Milana Dekleve Zaplešiva, Dante izkaže za avtentičnega in premišljenega.

Zanimivo je, da junakinja v svojem spominu jasno vidi prelomnice, ki so zaznamovale Ameriko in svet, kot so Pearl Harbor, vietnamska vojna, pojav hipijev in Kennedyjeva smrt, a vendar ostaja osredotočena na ples, ki je vedno prvi. V nekem trenutku celo podoživlja svoje srečanje z Mansonom in njegovo tolpo, a se še preden bi lahko zaživelo, skruši v ostanke spomina. Čeprav je škoda, da so tako formativni dogodki le omenjeni in na kratko opisani, je jasno, da je bistvo romana v njeni življenjski zgodbi, ki se je zgodila med plesom, na robu zavesti in sanj.

Na nekem mestu ugotavlja, da je moža zamenjala za piruete, spet drugje opisuje, kako se je skozi ples osvobodila in celo raztelesila, in tudi v starosti, ko težje izvaja korake, si rada zamišlja koreografije. Dekleva njeno presunljivo predanost nevsiljivo in prepričljivo vpleta med vrstice. Pa vendar je roman na mestih preveč razdrobljen, saj se časovni in prostorski preskoki dogajajo na ravni odstavkov, zato se je težko orientirati, sploh na začetku, ko se zdi, da je vse enigmatično in zavito v tančico skrivnostnosti. Seveda je vse to posledica ubesedovanja procesa spominjanja, ki deluje na asociacijah in prebliskih, a protagonistka, že tako odmaknjena od sveta, je s takim načinom naracije še bolj nedosegljiva. Poetični jezik in drobne podobe pa ne glede na vse ustvarjajo predvsem nežen in umirjen roman, ki ostaja zvest želji po zapisu spomina velike umetnice. Njeno poslavljanje, njeno luščenje plasti preteklosti, ki ga primerja z rezanjem čebule, saj oboje zasolzi oči, je dostojanstveno in prav slutimo lahko, da se bo tudi njen zadnji dih spremenil v plesni korak.

Iz oddaje S knjižnega trga.