Milan Vincetič se je odločil, da Zemljinega spremljevalca poimenuje z latinskim izrazom Luna, to pa daje pesmim ženstveni nadih. V uvodu je ukvarjanje s časom in njegovim potekom poudaril z Borgesovo mislijo: "Čas je spomin in čas je pozaba." Branje pesmi se začne z Luno, ki tudi bere. Začne z branjem gor, kar daje vedeti, da Luna raste, se debeli in je svetlejša. Glede na lunine mene je zbirka razdeljena na štiri dele: Prazna luna, Mlada luna, Modra luna in Zadnja luna. Oklepata ju začetna pesem Luna bere gor in sklepna Luna bere dol. Vsak razdelek vsebuje po ducat pesmi. Vse pesmi so dosledno desetvrstičnice, razdeljene na štiri, dve in spet štiri vrstice. Popolna urejenost torej, doslednost in natančnost. Takšne so tudi pesmi, čeprav snov za pesnjenje jemljejo s kar najrazličnejših področij. A v ospredju so literarni liki, predvsem zgodovinski. Milan Vincetič jim namreč vdihne svoj duh, jih rahlo predrugači, pa vendar obdržijo znane podtone. Za primer pesem Coco, ki poleg vonjave vsebuje tudi namig na kaj drugega.

Že med vrati zdrsne plašč
in odfrčijo petke

s torbico ki gre na tla
kot vse kar se pomete

kot vse kar se natoči
v potešeni noči

ko nastavi mlečni vrat
poljubu da odneha
da naramnica prej lena
ji zdrsne prek ramena

V takšnem slugu so pravzaprav obdelani vsi izbrani liki iz svetovne književnosti. Kot posebnost naj omenimo, da so liki predvsem ženski, kar dopolnjuje občutje lunarnosti. S predmeti, kot sta kotva ali libela, Vincetič oživlja občutek zastanka, saj gresta branje in razbiranje oseb nekako v odmik in s tem v spremembo zornega kota dojemanja in doživljanja pesmi.

Ob množici ženskih likov je izpostavljena erotika v številnih oblikah. Odlično opredelitev je našel Peter Semolič, ki je v spremni besedi z naslovom Ponovno prvič videna Luna zapisal: "Erotika v teh pesmih zato prehaja v erotizem, kot ga je pojmoval francoski mislec Georges Bataille: je tista sila, ki omogoči človeku, da preseže lastno smrtnost, da se vsaj za hip dotakne večnosti, da vsaj za trenutek izstopi iz profanega časa in vstopi v sveti čas."

Strogo določena oblika pesmi vzpostavlja občutje mimobežnosti. Pesmi je zato treba brati posamezno, nikakor po vrsti, in tedaj se zgodi čudež: zgodovinskost oseb in njihovega naboja se nekako premesečini v beročo osebo. S tem je Milan Vincetič po svoje ovekovečil nebesno telo, ki je že pregovorno namenjeno opevanju in pesnjenju. Izpostaviti pa velja še to, da v pesmih ni prve osebe ednine, vse vloge so prepuščene predmetu oziroma osebi pesnjenja.

Ponujajo namreč branje za tančico, branje ob mesečini, branje ob zabrisu, to pa jih naredi mamljive, celo iskrive. In vsaka pesem je tista prva, začetna.

Andrej Lutman, iz oddaje S knjižnega trga na 3. programu Radia Slovenija (ARS).