Pesmi se zvrstijo z naslovi polnih ur, vse od šeste do pete jutranje, in tako sklenejo čas enega dne. Pred začetkom so tri pesmi, ki govorijo o govorkinih obiskih stare gospe. Čeprav dan v splošni rabi vključuje tako dnevni kot nočni del, ni zanemarljivo, da je pesnica pesmi naslovila Pesmi dneva, torej svetle, svetlobne polovice, čeprav omenja tudi jezik noči. Členitev časa na manjše enote evocira sodobni problem pomanjkanja ali bežanja časa, vendar mu da svojevrsten odgovor ali podpis prav s tem, ko se posveti ciklu enega dne. Torej ciklu, prastaremu cikličnemu dojemanju časa in vračanja. Stičišča ob sklenitvi cikla oziroma kroga so le srečevanja in približevanja, nikoli ne spajanja, zato je bolj smiselno razmišljati o spiralnem dviganju k rasti ali spoznanju, kar se udejani prek dveh likov, deklice in stare gospe, torej človeka ob začetku zemeljske poti in posledične odprtosti za uzrtje in novosti ter zrele osebe, ki se z izkušnjami počasi poslavlja od tega sveta. Pesmi dneva so torej srečevanje dveh izkušenjskih in izkustvenih ekstremov in hkrati medsebojno dopolnjevanje. V času poveličevanja mladosti, nuklearnih in/ali razbitih ter sestavljenih družin je knjiga svojevrsten priklon medgeneracijskemu povezovanju in spoštljivosti do daru, ki ga človek prejme, če ima aktiven odnos s starejšimi.

Pesmi dneva so natančno zasnovana knjiga s pridihom prave mere, askeze in tudi tišine, zaustavljenosti časa. To dosega tudi s skrbnim izborom fotografij pesnika, pisatelja in fotografa Dušana Šarotarja, ki pesemskega gradiva ne ilustrirajo, temveč besede in podobo s svojo pripovednostjo, metaforičnostjo in tenkočutnostjo prestavijo v širši razlagalni, spoznavni kontekst, ki se mu pridruži še okrepljena percepcija. S pravo mero starožitnosti je napravil neviden lok med nekoč in zdaj in podobje prestavil v arhetipski, poetični, estetski milje. Knjiga se – bolj kot se zdi na prvi pogled – vrisuje tudi kot nagovor anómiji sodobne družbe. To stori aktivno, nikakor ne protestno, tako da prek pesemskega gradiva vzpostavlja svet vrednot in tudi svetost sveta in življenja.

Otrok je prvoosebna govorka in dogajalni prostor je simbolna razsežnost prostorov hiše, ki mu sledijo zelene (predvidevamo govorkine) oči. V njej ni predmetov, temveč so odtisi spominov, ki drsijo. Že v uvodnih treh pesmih, ki govorijo o obiskih stare gospe, se zapiše esencialno sprejemanje modrosti starih, da je treba nemudoma použiti strahove, saj "jutro ukinja žalost zapuščenih teles", "prihaja novi red". In kot bi se besede "knjiga se je pustila napisati iz prevzetosti" nanašale prav na Pesmi dneva. V pesmi 6:00 beremo: "V ta prostor vstopam otrok in z jezikom, ki ga še ni. [...] zaslišim razvezati se glas." Tako se pravzaprav začrta "iz časa izvzeto znamenje začetka", glas se ob strnjenem nalaganju upanja pomika vse bolj proti skrivnosti in spoznanju prav s tem, ko je v nenehnem duhovno-mentalnem dialogiziranju s staro gospo.

"Vzorci tkanin valovijo po pohištvu in se pustijo prebadati, kjer najbolj boli," zapiše govorka tik za tem, ko že drugič poudari, da je ustvarjanje varno v izobilju pozornosti in da so tedaj besede odveč. V knjigi Pesmi dneva se utečene dihotomije pravzaprav stopijo. Telo, obleke, nečimrnost in duhovno-religiozna rast se zraščajo v eno. Odkriti pa je mogoče tudi avtopoetski začrt, na primer v besedah: "Zvoki z ulice rišejo vse polno daljnih poti, nese me v druge barve, vonje, gibe, klepet nad mano je vse bolj daleč, zamolklo neobvezen, kot cingljanje bižuterije. [...] Za silo pridržana pozornost se je razsula vsenaokrog kakor dragocena ogrlica. Le glej, otrok, da ne pohodiš nemoči!"

Nekje preberemo, da skelečo bolečino pospravi morje v globine in da gre za tiho žalovanje. In kot bi se govorka zgledovala po morju, se pomika na konec hrepenenja in proti robu sveta. V pesmi 14:00 se razgrne spoznanje, da celoto sestavljata dva pola, da ima "smrt veliko nevarnih orodij". Tisto, kar preseneča v poeziji Miljane Cunta, je, da "gromki glas gre navznoter", da je destruktiven za samega govorca, v tem primeru govorko, beremo pa: "Z vsemi tujki v grlu zavpiti, a gromki glas bo šel navznoter, skoraj bi oglušel, od lastnega glasu." Tako se zdi, če si izposodimo metaforo hiše, da se Pesmi dneva navsezadnje dogajajo v interierjih dostojnega občevanja, ne segajo pa v razčiščevanje krvavih intimnosti, pri čemer se razdrejo bolečinska jedra. Zato: "slutnja mraka se zatakne v grlu" in "nespretno tolmačimo bolečino v predpisane odmerke" ter "tleskanje otečenega jezika je le grmenje neba". Ne, vodilo pesniških postopkov v knjigi Pesmi dneva ni destrukcija, je konstrukcija, je doseganje ponovne harmonizacije, saj "glas, ki ga zgrabi za lase in ga z odločnim potegom dvigne na površje, je zelen in diši po vlažnih gozdnih tleh", kakor beremo tudi v povedi: "Molitev že lega po hodnikih shlajene stavbe kakor ženska, ki ljubi, in počaka, da se zgodi." Prav neimenljivi je latentno ves čas prisoten, tako da se eksistencialno-duhovni pridružuje tudi iz prvenca že znana ljubezenska sfera.

Ob povečanem zanimanju ali namernem vzbujanju zanimanja za grupacije, generacije, kroge ali estetske, nazorske pripadnosti velja zapisati, da je pesnica Miljana Cunta ena od pripadnic fenomena sodobnih močnih glasov pesnic, ki so si najprej ustvarile ime in položaj na kulturno-umetniškem, znanstvenem, literarnem ali katerem drugem polju intelektualnega delovanja ali pa v drugem poklicu in šele pozneje, sorazmerno pozno, izdale prvenec. Na tem mestu niti ni pomembno, ali so si na takšen način izbojevale svoj prostor, položaj in si tako upale in zaupale ali pa gre za druga sosledja dogodkov in naključij. Prav o tem zgovorno govorijo besede: "Zdaj sem tudi sama tam, pod mizo zadovoljna zrem v svojo umetnino." Pomembno pa je, da prav tem avtoricam, začenši z Barbaro Korun, Barbaro Simoniti, pozneje Barbaro Pogačnik, Veroniko Dintinjana, Anjo Golob, Alenko Jovanovski, Tino Kozin, Glorjano Veber in drugimi, ne moremo očitati nepremišljenosti, nedodelanosti, nedoletnosti niti umanjkanja svojskosti in svojevrstnih potez unikatnosti vsakega od teh pesniških glasov. Nasprotno.

Prvenec Miljane Cunta Za pol neba je s svojo pravo mero, umerjenostjo in umirjenostjo, zrelostjo in tako imenovano neproblematičnostjo bralca zlahka splašil ali pustil negotovega. Od kod prihaja ta glas, ki izreka resnice, spoznanja skozi prastara usta? Prav v tem segmentu je druga knjiga Miljane Cunta Pesmi dneva nadaljevanje, nadgradnja pesničinega poetskega okvira. Tisto, kar že v izhodišču ustavlja primerjanje prvenca in njene druge knjige, pa je konceptualizacija. V zbirki Za pol neba vsaka pesem govori zase, se vpne v dramaturški lok zbirke in prek parcialnih zgradi skupno, celovito zgodbo. Pesmi dneva pa so homogena knjiga pesmi in fotografij s konceptom, hkrati pa je linearno branje od začetka do konca utilitarno. Čeprav te pesmi bolje zaživijo v knjižnem kontekstu in konceptu, je vendarle nekaj pesmi tako zaokroženih, da lahko zaživijo avtonomno. Take so na primer pesmi 22:00, ki govori o kresnici, ki je varna v prostoru tujstva, med dlanjo in nočjo, ali pesmi 14:00 in 18:00, predvsem pa 20:00, ki govori o Svetem Angelu Varuhu Mojem, ki pomeni pesemski vrh te knjige.

Petra Koršič, iz oddaje S knjižnega trga na 3. programu Radia Slovenija (ARS).