Prvo prihaja iz Sarajeva, mesta, o katerem je mislil, da ga je zapustil za vse večne čase, zdaj pa ga nekdanji sošolci vabijo na obletnico mature (in s tem kajpada pride tudi soočanje s preteklostjo), ki bo 7. maja ob 20.00. Drugo pismo je iz Nizozemske, kjer trenutno prebiva njegova zaročenka in ga vabi, no, bolj zahteva, da pride k njej, da se poročita, ali pa je zveze nepreklicno konec. Pismu je priložena karta za letalo, ki vzleti prav tako 7. maja ob 17.30. Isti dan, dva dogodka, nezdružljivo povezana.

Ampak, ker je Konstantin precej neodločne narave, njegovo življenje pa je bilo (če odmislimo balkanske razmere) vse do zdaj olajšano težkih življenjskih odločitev, se tokrat znajde v dilemi. To ni nič nenavadnega, če upoštevamo dejstvo, da gre za neke vrste sodobnega Oblomova (to je tisti ruski literarni junak, ki je vse dneve poležaval v kaftanu in imel velike načrte). Edina mogoča rešitev, ki mu pade na pamet, je noč v babičinem stanovanju v Sarajevu, kjer na dan pridejo takšni in drugačni pripetljaji njegovega življenja.

Mimesis sicer ne daje nikakršnih odgovorov na zastavljena vprašanja, kot je npr. »kaj je v središču mojega življenja«. V tem duhu ostaja tudi odprt konec, ko glavni junak tik pred zdajci še ne ve, kako se bo odločil, rekoč: »Ampak veste kaj: šele dvajset minut čez štiri je. Cogito ergo sum. O vsem se bom odločal, vse to se bo moralo zgoditi šele čez deset minut.« Kar nekako sumljivo spominja na neodločnost neke generacije. Vseeno je Mimesis bolj kot popis neke generacije opis izstradanega stanja vojno/povojne Črne gore.

Konec koncev je Andreja Nikolaidisa v spremni besedi, pridani tudi slovenskemu prevodu romana (mimogrede, gre za prvi slovenski prevod tega pisatelja), njegov srbski kolega, literarni kritik Teofil Pančić, označil za enega izmed pripadnikov majhne, a izbrane, produktivne in vplivne skupine sodobne črnogorske književnosti, ki mu pripada najprepoznavnejši glas generacije, bralci pa ga imajo strastno radi in ga najbolj sovražijo.

Zgovorno o Nikolaidisovi ostrini priča tudi razvpita kolumna Dželatov šegrt (Rabljev vajenec), v kateri pravzaprav citira in komentira intervju Emirja Kusturice za francoski La Figaro. Zaradi članka je črnogorsko prizivno sodišče Nikolaidisu in uredniku revije Monitor, kjer je članek izšel, Asadu Kočanu naložilo dvanajst tisoč evrov kazni zaradi duševnih bolečin, ki jih je utrpel Kustorica. Jabolka spora je tudi tokrat vojna v Bosni, pri čemer pa ima verjetno vsaka sprta stran lasten prav, od katerega ne odstopa. To kaže tudi na to, da sta resnici o vojni (kateri koli) vedno dve.

A če se povrnemo k romanu, nam skozi lastne dvome in spomine Nikolaidis pripoveduje zgodbo črnogorskega vsakdana in sodobnega Balkana. Glavni junak je v marsičem pisateljev alter ego, predvsem glede na to, da je splošno znano, da Nikolaidis kakšnih deset let (številka je morda napačna, vsekakor pa gre za večletno obdobje) ni zapustil lastne hiše in je baje na festival Fabula pred letom in pol prispel po večletnem preživljanju časa med štirimi stenami.

Mimesis je nekakšen polfragmentarni zapis notranjega doživljanja glavnega junaka, ob tem so seveda pomembni tudi zunanji dejavniki vse od preteklosti Teofilisovih popivanj s prijatelji in seznanitve s Teo. V središču pa vsekakor ostaja siv vsakdan preteklih devetdesetih let prejšnjega stoletja, opisan s humorno noto, pa seveda z ironijo in tudi kritiko.

Lejla Švabić