Avtorica namreč že takoj na začetku pojasni, da je poglavja mogoče brati v poljubnem vrstnem redu, kar primerja z rusko matrjoško oziroma pri nas bolj znano kot babuško – v vsaki novi figurici je še manjša in tako naprej, vse pa izhajajo iz iste zgodbe, iz iste rodbine. Ravno zato naslov romana ne bi mogel biti bolj primeren; kovček pooseblja družinsko prtljago, v katero so stlačene zgodbe, misli, travme, ideje, zmote, dosežki in napake vseh rodov. Kovček vsake ženske določajo kovčki preostalih, vsi pa so del iste zgodovine, ki ji ne morejo ubežati, čeprav jih določa, in ki je niti ne morejo v celoti zaobjeti, pa naj se še tako trudijo. Ravno zato je avtoričin angažma, da bi se roman bral poljubno, dobra metafora za fluidnost družinske identitete. Zgodbeni elementi se prenašajo iz kovčka v kovček enako, kot se družinska dediščina prenaša iz roda v rod, zato je roman prava družinska saga.

Čeprav so poglavja obsežna in razdelana, lahko v vsakem najdemo prevladujočo tematiko. Pri najmlajši Miji gre za študij v tujini, kar kaže vedno hujši problem odhajanja mladih iz države v iskanju boljših priložnosti. Najstarejša Sofija se najbolj ukvarja s spomini na drugo svetovno vojno in na zelo boleč način prikaže, kako se ljudje lahko obrnejo drug proti drugemu, ko se pravila spremenijo. Pri Bibi se najbolj jasno izriše problematika odraščanja brez staršev in iskanja lastne identitete, kar človeka velikokrat bolj rani kot pa izpopolni. Fokus je še najbolj razpršen pri Magdaleni, ki je sicer problematična, zagrenjena in nerazumljena, nakazana je tudi možnost neke psihične bolezni, a njeno poglavje je pravzaprav notranji monolog, poln obtoževanj, valjenja krivde na vse druge, ponotranjanja različnih travm. Zaradi tega je o njej tudi najteže brati, saj so jo zadušile frustracije in njeno podrejanje družbenim vzorcem, iz česar izhajajo disfunkcionalni odnosi, ki jih goji. Čeprav je Magdalena dobro izpisan lik, ki še preveč spominja na realnost, se sporočilo zgodbe porazgubi oziroma ostane zavito v skrivnost. Pomagalo bi vsaj malo ironije, izkazane do njenega lika, ali pa neki jasnejši zgodbeni lok, kar bi jo bolj povezovalo s preostalimi ženskami, namesto da jo od njih odreže. Seveda je Magdalena odmaknjena od svoje družine, a motivi se ne razjasnijo popolnoma, ne moremo se ji približati enako kot drugim. Tako najbolj zareže Sofijin del, pa ne zaradi vojne, ampak zaradi poglobljenega razumevanja, da ni nič absolutnega in enopomenskega, prepričljiva je tudi Bibina zgodba o odtujenem očetu, s katerim se skuša neuspešno povezati. Manj zadeneta Mijina na trenutke preveč moralistična pripoved in Magdalenin zagrenjeni izbruh.

Poleg večjih tem pa v romanu kar mrgoli manjših, življenjskih tematik, sploh tistih o staranju in minevanju, saj se protagonistke na razumski ravni ne zavedajo vsesplošne povezanosti, kljub temu pa slutijo, kako se generacije poslavljajo, kaj puščajo za sabo in kaj jemljejo. Ravno zato presune odlomek o blazinah, ki jih Sofija podari Bibi in utelešajo prav to povezanost:

"Potem je Sofija odprla staro omaro. Tam so bile blazine, ki jih je tudi vzela, ne da bi vedela, čemu. Mogoče zaradi mehkobe. Smrdele so po prahu in starosti in času, ki je minil. Doma jih je razparala, vzela iz njih puh, ga oprala, dala v košaro in posušila na soncu, ki je razkužilo vse staro in smrdljivo. Z dlanmi je premetavala sive kepice in ločevala peresca. Na njih so počivale glave bratov, sester, matere, očeta … bel puh je zasijal. Potem Sofija ni vedela, kam bi z njim. Vzela je novo blago, sešila nove blazine in jih napolnila z belim perjem. Ko so blazine zadišale, jih je dala Bibi, ki se je ravno takrat vselila v svojo novo hišo. Bibi so se zdele še bolj mehke in dišeče, ker ji jih je dala Sofija. […] V njihovi mehkobi prebivajo ljudje, ki jih ni nikoli srečala, a jih vseeno pozna. […] Iz tega puha in teh ljudi, njihove krvi in njihovih sanj so zdaj Bibine sanje."

Še en znak povezanosti generacij je menjavanje perspektiv, kar se dogaja iz stavka v stavek. Čeprav je poglavje v tem primeru Sofijino, se vanj prikradejo Bibine misli, kot odmev skozi čas. To se dogaja tudi pri vseh drugih, včasih se celo izgubi gotovost, katera izjava je čigava. Zaradi tega se ustvarja razdrobljenost, ki ni programska, ampak razbije pomenskost romana. Seveda zgodovina deluje na enak način in bi to lahko dojeli kot metaforo, a ne na račun zmedenosti in izgubljanja koncentracije. Rahlo razgibana je tudi oblikovna plat romana, najdemo nekaj zapisov v različnih pisavah, nekaj SMS-ov in pisem, a ravno za vzorec, kar le zmoti že tako razpršeno pripovedno strukturo. Nekatere podrobnosti pa so po drugi strani zares izdelane, na primer ljubezen do pisanja pisem. Čeprav je princip poljubnosti svež in presenetljiv, romanu ne bi škodila krajša poglavja, saj so v taki obliki preveč nabita s pomeni, simboli in temami, ki jih je nemogoče zaobjeti vse hkrati; se pa z Babuškinim kovčkom brezkompromisno odpira okno v preteklost, sedanjost in morda tudi prihodnost neke rodbine, polne takšnih in drugačnih bojnih ran.