Tu se prepletajo življenjske poti Slovenke Eme, Indijke Sangite in Madžara Tiborja. Ženski pripovedujeta o sebi in svojem odnosu s Tiborjem, ki je po nasilno zadušeni madžarski revoluciji leta 1956 emigriral v tujino. Ema nanj zre skozi oči partnerice, Sangita skozi oči dolgoletne prijateljice.

V ospredju je grajenje in oblikovanje treh protagonistov, njihovih medsebojnih odnosov in vpliva, ki ga imajo drug na drugega. Čeprav se roman ukvarja predvsem z identitetami glavnih oseb, ki se skozi roman sestavljajo kot koščki sestavljanke, so nam ti koščki večidel podani precej neposredno. Do dejstev o junakih pridemo prek njihovih spominov in pogovorov, kar zna biti včasih precej suhoparno. Večinoma gre namreč za skoraj enciklopedično navajanje podatkov o njihovih družinah in zgodovini, ob čemer pa premalo izvemo o njihovih značajih, da bi nas zgodbe posebej ganile. Portrete protagonistov z opisovanjem sebe in vtisov glede drugih slikajo oni sami, in sicer na način, ob katerem bralcu za ustvarjanje njegovega lastnega mnenja ostane le malo bilk, katerih bi se lahko oprijel. Tudi njihova filozofiranja, ko se pogovarjajo drug z drugim, delujejo nekam neživljenjsko. Tiborjevi pogovori z Emo se, na primer, komaj kaj razlikujejo od njegovega predavanja članom zgodovinskega društva. Zdi se, kot da pri sestavljanju oseb še vedno manjkajo koščki celotne slike.

... Telo in duša odtujena v lastnem tujstvu, zatopljena v svoj notranji svet; duh uprt v podobe, ki so nekoč zaposlovale misel. Yeatsov citat, ki nam odpira vrata v roman Nemir, odlično nakazuje teme, s katerimi se ukvarja pričujoče delo. V njem je ves čas navzoč motiv tujstva. To tujstvo ne pomeni zgolj tujine, temveč tudi mnogo globlje, hladnejše tujstvo, ki je usidrano v medčloveške odnose in v človeka samega. Čeprav si protagonisti delijo mnoga razmišljanja in poglede na svet, jih različni ideali in nepremostljive razlike včasih pripeljejo do nepričakovanih obratov in zamer. Nič ni gotovo in človek na koncu vedno ostane sam. Lahko se ima za srečnega, če z nekom najde vsaj »iskro smisla v mraku kaotičnih dogodkov«, kot pravi Sangita.

Eno osrednjih vprašanj, ki jih postavlja roman, je, koliko v absurdnem vrtincu življenja krmarimo s svojo voljo, koliko pa našo pot določata usoda in družinska zgodovina. V zvezi s tem se radi zatekamo k raznim iluzijam, ki so lahko osvobajajoče, žal pa tudi pogubne. Ne gre se preveč zanašati na razum in načitanost, treba je graditi na izkušnjah in spoznanjih, saj le tako lahko krojimo usodo po lastni volji.

»Izkušnje, ki jih naberem, jem,« se Sangita spominja prababičinega mrmrajočega popevanja. »Življenje zahteva, da jih pogoltnem in prebavim. /.../ Duša je žejna.«

Že dejstvo, da je prababičino petje za vedno obtičalo v Sangitini glavi, nakazuje na vpliv družinske zgodovine. Vklenjeni smo v večno ponavljanje vedno istih vzorcev, iz katerih se je težko izviti. Duševni kalupi se znova in znova poustvarjajo v neskončnost. Zgovorno je Sangitino razmišljanje na začetku njenega poglavja:

»Trenutki tečejo v podolžnih snopih, potem pa se nekje, zaradi motenj, ki so nastajale že prej, zavozlajo, zataknejo, zavrvijo in izbruhnejo v dogajanje, ki se mu na Zahodu reče kriza. Osebna ali pa splošna. Sprenevedamo se, da je vzniknila od nikoder, in zdaj ljudem povprek ali pa posameznikom greni vsakdanjost, ampak to je seveda navidezno. Nevpletenosti ni. V nas ljudeh obstaja razcep, ali bolje razpoklina, v katero so nametane izkušnje vseh vrst – ne samo lastne, temveč tudi tiste, katerim si bil priča od daleč, in si se zbal, da bi jih kdaj okusil na svoji koži – tam notri se kobacajo, živijo lastno zgodbo, zvečine nepovezane z našim negovanim, všečnim jazom.. V nasprotju z našo osebnostjo, lastnostmi, ki si jih pripisujemo, dokler se kopica ne prerine ven in plane po naši samozavesti. Prepričanja, kako svobodni smo, svobodomiselni, bistri, kaj vem, kaj še vse, obležijo neusmiljeno pokošena. Včasih sem se počutila kot miš, poskusna živalca tega dogajanja, ki sem ga spremljala. Kdaj najbolj? Kadar mi je bilo težko, se ve.«

Skozi težke življenjske izkušnje pridobivamo vitalnost, notranjo moč za spoprijemanje z ovirami. Intuicija je nekakšen varnostni pas, ki prekaša razum, človekova naravna obramba v krizi. Poslušati jo moramo na življenjskih razpotjih, kadar smo postavljeni pred odločitve.
Slutnje, ki se nad Emo zgrinjajo kot nevihtni oblaki, v njej povzročajo nemir. Zdi se, da se je intuitivno ves čas zavedala tragičnega dogodka, ki se je bližal izza vogala. V romanu je večkrat uporabljena podoba oblakov kot mračne slutnje.

Teman oblak izza goré privlekel se je nad poljé, nad poljem v sredi je obstal, nebo je čez in čez obdal. Jenkova kitica ob Tiborjevi nenadni smrti kot žalni zvonovi odzvanja po Emini glavi, čeprav ji ni jasno, od kod in zakaj se je prikradla v njen spomin. Druge kitice si nikakor ne more priklicati. Nerazložljivo je ob pravem trenutku priplavala iz njene podzavesti.

Izgubljamo sled za tem, kaj je resničnost in kaj podoba iz kolaža Eminih spominov, vendar to niti ni pomembno. Preteklost in prihodnost sta izenačeni, trenutek je zgolj replika drugega.

Oblaki so tu, ko nas zdavnaj ni več. /.../ Na nebu imajo cel bestiarij. Bitja se razblinjajo in spet strnejo. /.../ Razhajajo se mehko. Vušš! In od njih ne ostane nobena sled.

Brina Jamnik; iz oddaje S knjižnega trga na 3. programu Radia Slovenija (ARS). Celotni oddaji lahko prisluhnete v priloženem avdioposnetku.