Kolikšna je kompatibilnost religije iz 7. stoletja (z vsem bremenom, ki ga ta čas prinaša), ki temelji na absolutni, kozmični, večni, nedotakljivi, vsemogočni avtoriteti, in anarhistične misli, temelječe na konceptu antiavtoritarnosti in avtonomije posameznika? Avtor knjige Islam in anarhizem, izdane junija letos pri londonski založbi Pluto Press, s tem očitnim in, zdi se, nepremostljivim prepadom nima težav. Še več, Abdou trdi, da "antiidentitarno in univerzalistično sporočilo islama inherentno zagovarja duhovne, anarhistične, feministične in queer etično-politične zaveze".

Abdou, ki se predstavlja kot egiptovski musliman, anarhist in aktivist, sicer predavatelj na newyorški Univerzi Cornell ter Ameriški univerzi v Kairu, svojo sintezo islama (islam pomeni predanost Bogu) in anarhizma imenuje anarhaislam, ki da je islamska reinterpretacija anarhizma. Kot pojasni, namerno piše anarha, ne anarho, in sicer kot znak upora – med drugim – proti evro- in falocentričnosti (pretežno ali izključno moška perspektiva). Anarha je po besedah avtorja queerfeministična oblika, deluje pa na osnovi prepoznavanja in koordiniranja skupnih etično-političnih zavez med islamom in anarhizmom (oziroma kot pravi Abdou, med islami in anarhizmi) z uporabo konceptov in praks, ki jih delita.

Avtor pri tem poudarja štiri islamske koncepte, pri čemer je osrednjega pomena "tavhid" (vera v monoteizem oziroma koncept edinosti Boga), preostali trije pa so "šura" (vzajemno posvetovanje), "idžma" (skupnostni konsenz) in "maslaha" (javni interes oziroma javna blaginja). A ravno pri tavhidu kot "osrednjem antiavtoritarnem konceptu, na katerem temelji anarhaislam", avtor zapade v protislovje, ki ga skuša na hitro zaobiti oziroma ga preprosto zanika. Tavhid kot ključna ideja namreč muslimanom narekuje, da kot "absolutno avtoriteto" priznavajo zgolj Alaha, ne pa lastnega ega, naroda, voditelja (političnega ali verskega), plemena ali države, piše Abdou. Ključna predpostavka islamsko-anarhističnega argumenta je po njegovih besedah zavračanje ideje islamske države, kar naj bi odpiralo poti do "dekoloniziranih in reavtohtoniziranih konceptualizacij 'ume' kot globalne politične skupnosti muslimanov in nemuslimanov".

Kaj pa "ne bog, ne gospodar"?

To zavračanje države zagovarjajo tudi anarhisti, ki v tej instituciji vidijo izraz in obenem vzrok politične, ekonomske, pravne, verske in drugih prisil nad človekom. Kot je rekel ruski anarhist Mihail Bakunin: "Kdor pravi država ali oblast, pravi vladavina". Sam izraz anarhija sicer izhaja iz grških besed an in arhe ter pomeni družba brez oblasti ali avtoritete oziroma vladavine. Kako je mogoče torej spraviti to idejo z idejo o bogu kot absolutni avtoriteti? Zdi se, da se skuša Abdou temu osnovnemu problemu izogniti z njegovim zanikanjem. Tako pravi: "Ko anarhisti nasprotujejo Bogu, Bog ni zares predmet tega nasprotovanja. Anarhisti pravzaprav nasprotujejo institucionalizirani religiji." Gotovo bi številni anarhisti nasprotovali takšni interpretaciji njihovega odpora do ideje boga, nenavsezadnje znano anarhistično geslo s konca 19. stoletja pravi "ne bog, ne gospodar".

Ob tem se Abdou sklicuje na verz v Koranu, ki pravi, da "v veri ni prisile", iz česar po njegovih besedah izhaja, da anarhisti niso dolžni sprejeti anarhaislamskega boga, ampak morajo le priznati pravico muslimanov, da vanj verujejo. "Ali verujemo v Boga ali ne, je nepomembno. Namesto tega je vprašanje, kaj vera ali nevera pomeni za našo kolektivno odgovornost do nas samih, drug do drugega in nečloveškega življenja," je zapisal. A pri tem avtor ne omeni, da ravno Koran trdi, da je to, ali v Boga verujemo ali ne, ključno, in sicer v številnih zapisih, ki ljudem, ki ne verujejo v Alaha oziroma vero vanj zavračajo, izrecno grozijo z božjo kaznijo v obliki večnega ognja oziroma pekla (Džahanam). Kaj je lahko bolj prisilno kot to? Anarhaislam je torej soočen z dvema protislovjema, enim med konceptoma družbe brez oblasti in podrejenosti božji avtoriteti ter drugim znotraj samega Korana kot temelja islama.

Vztrajanje anarhistov na zahtevanju svobode od religije, ki naj bi bila sama po sebi nasprotna islamu, Abdou razloži z nerazumevanjem islama, in sicer iz dveh razlogov. Prvič, anarhisti, ki tako razmišljajo, so po njegovem mnenju pod vplivom "orientalističnih in fundamentalističnih evroameriških predstav o islamu in muslimanih". Poleg tega pa, opozarja Abdou, večina evropskih in ameriških anarhistov ni nikoli brala sun, hadisov ali Korana v originalnem, arabskem jeziku, ti ljudje pa tudi niso seznanjeni z interpretativnimi tradicijami znotraj islama oziroma idžtihadom (islamska praksa neodvisnega razmišljanja in presoje skozi interpretiranje islamskih načel v sunah oziroma delovanju preroka Mohameda in Koranu).

Za kritično razlago Korana Abdou uporablja "dekolonialno, antirasistično in queerfeministično metodologijo", ki jo poimenuje anarhičen idžtihad. Kot pojasnjuje, je ta zavezan identificiranju in reinterpretaciji antikapitalističnih in antiavtoritanih načel v sunah, hadisih (ustno izročilo o dogodkih iz Mohamedovega življenja) in Koranu z namenom, da se razkrijejo sovpadanja z anarhizmom. Zdi se, da gre za način potrjevanja oblike "etičnega in političnega islama", v katerega avtor veruje.

Feministična narava islama kljub Koranu?

Avtor med drugim večkrat poudarja feministično naravo islama, kot ga razume sam, v tej svoji interpretaciji pa zanemari številne zapise v Koranu, ki so odkrito seksistični in naravnost mizogeni. Verniku tako Koran med drugim nalaga, naj se ne približuje ženskam v času menstruacije. "Sprašujejo te o mesečnem perilu. Reci: 'To je nečisto, zato se med mesečnim perilom izogibajte občevanju z ženskami in se jim ne približujte, dokler niso čiste. Ko se očistijo, bodite z njimi, kakor vam je ukazal Alah, kajti Alah ljubi tiste, ki se pokesajo, in tiste, ki se očistijo!'" (2:222)* V naslednjem verzu Koran, spet v nagovoru moških, ženske primerja z obdelanimi polji. "Vaše žene so vaša obdelana polja, zato obdelujte svoja polja, kakor želite, in storite kaj še za svoje duše". (2:223)

Koran, ki – ne pozabimo – za muslimane predstavlja dobesedno in večno Božjo besedo, je glede položaja žensk v odnosu do moških v družbi popolnoma jasen. "Moški so ženskam skrbniki, kajti Alah je dal prednost enim pred drugimi, in moški zanje porabljajo svoje imetje. Zato so dobre ženske tiste, ki so predane, zveste v odsotnosti svojih mož, zaradi pravic, ki jim jih zagotavlja Alah. Tistim pa, katerih neposlušnosti se bojite, najprej svetujte, nato z njimi ne delite več zakonske postelje in nazadnje jih udarite. Če pa vas ubogajo, ne ukrepajte več proti njim, kajti Alah je zares vzvišen in velik!" (4:34) Koliko interpretacij je treba, da postanejo te božje zapovedi, vključno z legitimizacijo nasilja nad ženskami, feministične?

Abdou vidi pomen anarhistične perspektive islama v možnosti radikalnega političnega koraka za muslimane, ki bi jim omogočil, da se "znebijo sramovanja tega, da so muslimani", in ponotranjenega občutka manjvrednosti. Anarhizem muslimanom ponuja "nova politična polja za reformulacijo njihove identitete". Neokolonialni in neoimperialni okvir kapitalistične nacionalne države proizvaja orientalizirane in dehumanizirane Neevro-Američane, ki jih je treba rešiti ali premagati, meni avtor, ki opozarja na predsodke o (ne)kompatibilnosti islama z evro-ameriško demokracijo, feminizmom, homoseksualnostjo in transspolnostjo. Muslimani morajo osvoboditi svoje "kolonizirane ume" in "svoja srca in duše osvoboditi lažnih binarnih izbir". Kot v zaključku knjige zapiše Abdou, je po anarhaislamu radikalna dekolonialna, antiavtoritarna, antimaterialistična in feministična reinterpretacija islama potrebna kot temelj za "družbeno pravični islam in Koran zatiranih".

^{(* Navajani prevodi so del prevoda Korana iz arabskega jezika prevajalcev Mohsena Alhadyja in Margit P. Alhady, izdanega leta 2014 pri založbi Beletrina)}