Tudi tisti, ki jim je nogomet španska vas, dobro vedo, s čim se preživlja 30-letnik. Kako tudi ne? Zato vam ni treba spremljati športnih novic, saj se Beckham pojavlja tako v tračarskih novicah, reklamah, na posterjih, v zadnjih mesecih pa skuša prodreti še v svet filma.

Beckhamovo pripoved je na papir prenesel priznani športni novinar Tom Watt. Knjiga se tako vrti na osi nogomet – družina. David Robert Joseph Beckham se je rodil leta 1975 v Londonu. Njegov oče je bil amaterski nogometaš in velik pristaš kluba Manchester United. Sinu je ob vsakem božiču podaril novo majico omenjenega kluba, zato ni čudno, da je David od očeta prevzel tako navijaško strast do kluba kot vročo željo zaigrati za barve kluba Manchester United.

Toda v primerjavi z očetom je bil David nadarjen, zato ni presenetljivo, da je kmalu padel v oči številnim oglednikom, ki si kruh služijo z iskanjem mladih talentov. Beckham je tako dobil priložnost, da se je že v zgodnjih najstniških letih preselil v Manchester, kjer je treniral z mladinsko ekipo. Morda bi pričakovali, da je bilo to obdobje eno najbolj norih v njegovem življenju, toda nogometaš ne postreže z nobeno zanimivo anekdoto. Tako se zdi še najbolj vznemirljiv dogodek iz tega obdobja večer, ko se je napil z očetom svojega tedanjega dekleta.

Zakon z Victorio - kljub nekaterim Davidovim skokom čez plot, ki pa v knjigi seveda niso omenjeni - se bere kot idealen, kot zgodba iz pravljice. In tako sta se tudi zaljubila. Beckham v knjigi priznava, da se je v Victorio nesmrtno zaljubil sredi Gruzije, kjer je gostoval z reprezentanco. V svoji sobi je gledal videospot skupine Spice Girls in takrat se je odločil, da mora spoznati in osvojiti Victorio. Po njegovem pisanju naj bi se nekaj podobnega dogajalo z Victorio, ki naj bi se v prihodnjega moža zaljubila, ko je gledala nogometni album, njene oči pa so se ustavile ravno na Davidu.

Nogometaš priznava, da je ob prvem srečanju zmogel le »živjo«, vseeno pa mu je uspelo dobiti njeno telefonsko številko. Svojo zvezo sta na začetku gradila predvsem na telefonskih pogovorih, saj je bila Victoria zaradi glasbenega udejstvovanja vseskozi na poti. Na sploh je v knjigi čutiti veliko čustveno ranljivost glavnega protagonista. Vsaj tako nas želi prepričati sam David Beckham. V svoji karieri je kljub mnogim uspehom doživel tudi nekaj razočaranj, predvsem v reprezentančnem dresu. Anglija je na svetovnem prvenstvu leta 1998 po enajstmetrovkah izpadla proti Argentini. Beckham je bil med tekmo izključen, kar je bil po mnenju angleških novinarjev glavni razlog, da je reprezentanca predčasno zapustila prvenstvo. Ob vrnitvi v domovino je bil skoraj leto dni tarča številnih tabloidov. Ob številnih razočaranjih se je vedno obračal na Victorio in svoje starše, ki so mu stali ob strani.

Veliko večino svoje igralske kariere je Beckham preživel v Manchestru. V klubu, ki mu je bilo vzgojen in prirojen v podzavest. Morda je tudi to razlog, da Beckham o vsakem igralcu in trenerju najde pozitivno besedo. Tako bralec na trenutek dobi občutek, da je knjiga le poligon za javno hvaljenje tega ali onega igralca. Vsi, ki vsaj malo poznate njegovo nogometno pot, veste da je klub leta 2003 zapustil, čeprav je bil vanj zaljubljen od otroških let. Razlog za to odločitev je bil spor s trenerjem Alexom Fergusonom, ki naj bi zadnje mesece Beckhama obtoževal, da je z glavo premalo pri nogometu. Čeprav Beckham to zavrača, pa vendarle to na neki način prizna s svojimi dejanji (kupovanje hiše, številne zabave …). Zgodba o Beckhamu se konča pravzaprav na začetku knjige, ko se igralec predstavi v Madridu, kjer igra zadnji dve leti.

Omeniti velja tudi kakovost prevoda knjige, ki nekoliko šepa na nogometnem področju. Človek bi pričakoval, da se bodo založniki pri prevodu biografije nogometaša vsaj malo potrudili pri nogometnih izrazih. Več kot očitno je, da se prevajalka na nogomet ne spozna pretirano, saj nekatere nogometne izraze prevaja dobesedno, v slovenščini pa vsaj nekateri za ljudi, ki podrobno spremljajo to igro, zvenijo rahlo smešno (primer: tekma se je končala z izenačenjem). Na nekaterih mestih pa prevod celo pomeni napačno podajanje informacije (primer: na neki tekmi je igralec dobil rumeni karton, zaradi katerega ni smel igrati na naslednji tekmi; v prevodu pa izvemo, da je bil izključen, čeprav le nekaj vrstic kasneje piše, da je dosegel zadetek).

David Beckham nas na eni strani prepričuje, da je povsem običajen slehernik, ki ima težave s samozavestjo. Po drugi strani pa je skoraj zabavno brati, kako ostane brez besede ob srečanju z Madonno, ali pa kako prosi za avtogram velikega Michaela Jordana. Splošen vtis knjige, ki se bere sicer izjemno hitro, je kljub vsemu nekako preveč sterilen. Beckham skoraj v sleherni vrstici skuša pustiti vtis, da je družina največje bogastvo; o vsakem človeku skuša poiskati najboljšo možno besedo. Ne razumite me narobe; s tem ni nič narobe, a kaj ko je čutiti neko prisiljeno držo javne zvezde. Nogometni navdušenci bi rekli, žal zvezde, ki ni več nogometna. Najbolj priljubljena postranska stvar na svetu je v knjigi res v središču pozornosti, zato knjige ne priporočam bralcem, ki ne marajo ali ne razumejo te planetarne igre. Za vse drugge (posebej navdušence Manchester Uniteda) pa knjiga predstavlja nov vpogled v svet, ki jih zanima.