Pri kratkem vabilu k branju te knjige morda v začetku ne bi bilo odveč opozoriti na to, da je Hudeček, rojeni Ljubljančan, tudi zelo podkovan v likovni umetnosti, v kateri velja za velikega poznavalca, v slikarstvu pa se je preizkušal tudi praktično. Zato ne sme čuditi, da so nanj že v otroštvu velik vtis naredile stavbe in ulice, po katerih stopa desetletja, in sledi njihovemu spreminjanju. Avtor zna gledati in tudi vidi veliko več kot mnogo drugih ljudi, ki po teh ulicah brzijo po opravkih, v službo ...

Dar opazovanja pa v romanu nadgradi tudi z izpiljenim slogom pripovedovanja, s katerim doseže, da pred nami zrastejo te iste hiše, takšne, kot so bile takrat, ko so se mu najbolj živo vtisnile v spomin.

Avtorjeve hiše so ali pa so nekoč bile v Trnovem, Krakovem in na Prulah. Vsako poglavje v knjigi je namenjeno zgodbi o eni hiši, v njem pa Hudeček ne opisuje le zgradbe in ne podaja podatkov, ki bi jih bržkone lahko našli v kakšnem priročniku za arhitekturo, temveč pred očmi bralca naslika portret hiše. Gre za pripoved o življenju hiše in tistih, ki so živeli v njej, gre za pripoved o tem, na kakšen način se je hiša dotaknila avtorja, in gre za dovršene literarne miniature, v katerih bo vsaka od teh hiš živela večno.

V uvodu v literarne podobe ljubljanskega pejsaža Hudeček zapiše, da je na začetku in na koncu vsega hiša, hiša, iz katere prihajaš ali v katero se podajaš, v pričujočem delu pa so zbrane pripovedi o hišah (in tudi njihovih stanovalcih), ki so se ga najbolj dotaknile. ''Hiše so mi bile vselej znamenje, ki ga je pustil za seboj ustvarjalen človek, še več, vselej so bile v nekem smislu njegov portret, boljši od vsakega slikarskega ali kiparskega navideznega posnetka obraza brez duše. ... Srečanj s hišami se spominjam enako intenzivno, vame so se vtisnile z enako močjo kot ljudje, na katere sem naletel v svojih tavanjih po svetu.''
Začnemo s hišo, ki je danes ni več, stala pa je na naslovu K brvi 1. V tej majhni, pritlični kmečki hiši se je začelo življenje pripovedovalca, zato je najbolj primerna za začetek zgodbe, kar še dodatno (naključno) poudarja hišna številka. Sledi pa še šest hiš, ki tako skupaj dajejo čarobno številko sedem. Sedem hiš, med katerimi so še Hiša iz tridesetih let, Za progo, Plavčev grad, Na Starem trgu, Na Svečarjevini in Jeruzalem pod hribom. Vsako poglavje je svoj miniaturni roman, vseh sedem romanov pa povezuje pisateljeva rdeča nit spomina in jih sklene v osebno kronistično celoto, izpovedano z liričnim žarom.

Slog pisanja je izrazito 'hudečkovski' in kaže bogat besedni zaklad, ki ga je Kajetan Kovič nekoč označil za rog izobilja, besede pa avtor niza v dolge, že skorajda rokokojske povedi, v katerih pa, če jih večkrat preberemo, kljub temu nič ne manjka in ni ničesar preveč. Gre za spominjanje, ki pa nikoli ne preraste v patetiko, avtor ohranja nekoliko distance, tako da se lahko bralec na trenutke vpraša, ali ne gre za popolno fikcijo, vendar pa ga vsako novo nadaljevanje in literarni pejsaž hiš, ki je napisan doživeto in osebno, prepriča, da gre za pisanje zrelega, dovršenega avtorja, v katerem je prek zgodbe o hišah, ki so ga zaznamovale, napisal tudi in predvsem zgodbo o sebi.