A njegova poezija je še vedno tehtna in premišljena, dosledno izčiščena tako v podobah kot miselni strukturi.

Pesniška zbirka Krhke karavane je izšla lani pri založbi LUD Literatura. Foto: LUD Literatura
Pesniška zbirka Krhke karavane je izšla lani pri založbi LUD Literatura. Foto: LUD Literatura

Zbirko uvajata citata mistika Rumija in Avtomobilov. Tega ne gre prezreti, saj se vsebina veže na poezijo, ki vseskozi govori o prehajanju, o nenehnem nomadstvu oziroma kroženju. Prav tako pa govori o tujstvu, a ne le geografskem, temveč o še bolj težavni eksistenčni stiski. Krhke karavane se nato začnejo s pesmijo Prihod poletja, ki pravi: "Morali se bomo povzpeti na goro, se postiti / z zrakom." Motiva osamitve in navodil kar nekako prikazujeta aktualno stanje; ideje z začetka takega stanja so iluzorne: "Pred / koncem poletja bo konec sveta. Ostali bomo takšni, kakršni / smo bili." Uvod se nato stopnjuje v problematiziranje omenjenih vprašanj in razmišljanj.

Obsežna zbirka ponuja precizen pogled v svet različnih občutenj. Sinanović uspešno prikazuje zunanje dogajanje in ga prepleta z notranjimi občutji in doživljanji, pri čemer je pogosto ironičen. Pesmi bi lahko razdelili na več gradnikov in tém, vsem pa je skupna svojevrstna preroškost: "Nočni nomadi smo bili, razpršeni smo tvo-/ rili ozvezdje na zemlji."

Muanis Sinanović je v Krhkih karavanah predvsem izpoveden. Liričnost je mogoče razdeliti na osebno in kolektivno zgodbo oziroma množinski lirski subjekt. Pesmi pogosto delujejo skorajda kot spomini na nedavno otroštvo in mladost. Avtor pomembno obravnava tudi življenjske okoliščine, jih spretno vpleta med verze in jim daje pravo težo, ki sicer želi biti odvzeta vse bolj popredmetenemu svetu in rušenju neke preteklosti. Avtor opominja tudi na anomalije in preteklost, pri tem je zaznati kritičnost, ki pa skorajda ni več angažirana. Gre za spretno premišljene manevre, kakršni so na primer zadnji verzi pesmi Berlin–Celje: "vsi mi, polžrtve / nečesa nerealiziranega, / tvorimo svet." A ta svet se vse bolj spreminja. Nekatere pesmi so kot meja med starim in novim, med rušenjem še zadnje opore za nostalgijo in vzpostavljanjem neke nove, nerazumljene graditve, ki se je podtalno začela zaraščati povsod.

Muanis Sinanović je v Krhkih karavanah predvsem izpoveden. Liričnost je mogoče razdeliti na osebno in kolektivno zgodbo oziroma množinski lirski subjekt. Pesmi pogosto delujejo skorajda kot spomini na nedavno otroštvo in mladost. Avtor pomembno obravnava tudi življenjske okoliščine, jih spretno vpleta med verze in jim daje pravo težo, ki sicer želi biti odvzeta vse bolj popredmetenemu svetu in rušenju neke preteklosti.

Tonja Jelen

Ob vsem tem je mogoče občutiti zavedanje, da Sinanović ni prizanesljiv niti do sebe. Namreč sebe in vsakega izmed nas označuje za trgovca oziroma trgovskega potnika, pri čemer naj bi bil sam neuspešen v takem poslu. Neusmiljenost trgovanja v daj-damovskem svetu je tako nenehna: "Pokopati se in trgovati obenem, biti prisoten / povsod, a v polsnu, / kot v zimskem zenitu; brez ponosa, s čistim fokusom." Polemično se poezija sooča z zlom, ki ga v sebi skriva vsak izmed nas. Ravno ta slehernost vsake in vsakogar je v poeziji neizogibna in neizprosna.

Pesmi Muanisa Sinanovića v zbirki Krhke karavane so pisane v prostem verzu, so različnih dolžin, najti je pesmi v prozi in kitične pesmi. Vsaka od njih je, ne glede na dolžino, napisana s pravo mero intenzitete, v nekaterih primerih so obrati v zadnjih verzih prav presenetljivi. Gre za poezijo, ki s posebno osredotočenostjo in kompleksnostjo subjekta zadovoljivo reflektira, uspešno ustvarja občutje in se ob tem spretno poigrava z razvijanjem podobe in preiskovanjem jezika. Pri tem pa je to poezija, ki zna preseči, da krhkost ne postane pretirano senzibilna. To je zbirka, ki nepretenciozno kaže svet, v katerem smo se znašli in se ne bomo nikoli spremenili, saj se tudi tisti pred nami nikoli niso. Ne glede na čas, v katerem so živeli.

Iz oddaje S knjižnega trga.

Sinanović, Krajnc, Detela, Giordano