Muanis Sinanović je do zdaj objavil tri pesniške zbirke: Štafeto okoli mestne smreke, Pesmi in Dvovid. Za Štafeto okoli mestne smreke je prejel nagrado slovenskega knjižnega sejma za najboljši prvenec.

Sinanović je rojen v Novem mestu v družini, ki se je tja preselila iz Sandžaka. Pesmi piše v slovenščini in občasno tudi v srbščini. Prevod pesmi v srbski jezik mu veliko pomeni, ker meni, da ima s kolegi iz regije veliko skupnih točk, čeprav so se oblikovali po razpadu skupne države: "Gre za to, da se vzpostavlja neke vrste postjugoslovanska scena s skupnimi značilnostmi, ki se odražajo v delu moje generacije: ljudi, ki so rojeni sredi 80. let. Izmenjava je zelo pomembna za reprodukcijo te scene in za njeno refleksijo, kot tudi za njen napredek."

Poezija nestrinjanja
Prevajalec Ivan Antić je naredil izbor iz treh Muanisovih pesniških zbirk in izbral naslov Izohipse, ker ta beseda na neki način združuje vse Muanisove dosedanje zbirke. "Znotraj slovenskega, srbskega in hrvaškega oziroma na splošno regionalnega konteksta je poetika Muanisa Sinanovića ena izmed redkih, ki na določen način predstavlja poezijo upora, poezijo nestrinjanja s tistim, kar se od poezije pričakuje. To je poezija, ki strpno čaka nase, čaka. da se konča v mislih in se šele takrat izpiše brez naglice, šele takrat, ko dozori v mislih," pravi Antić.

Tudi prevajalec je pesnik
Za Muanisa Sinanovića je sodelovanje pesnika s prevajalcem zelo pomembno, saj se mora v prevodu ohraniti možnost raznolikih razlag, saj ima ena beseda lahko ogromno pomenov. "Zelo je pomembno, kako besede medsebojno komunicirajo in kakšne semantične komplekse ustvarjajo. Zelo je pomembno, da prevajalec v nekem smislu postane pesnik, kot tudi to, da pesnik vzpostavi distanco do svojega dela in se vživi v prevajalsko delo. Menim, da brez tega ni kakovostnega prevajanja poezije."
Pesme – Pesmi po vzoru beograjskih Vidikov
Navdih za dvojezično izdajo Pesme - Pesmi je Srbski kulturni center (SKC) Danilo Kiš v Ljubljani dobil pri zbirki Novi vidici, ki je izhajala v založbi Prosveta v Beogradu 70. let prejšnjega stoletja in v kateri je objavljeno veliko število slovenskih pesnikov, kot so Šalamun, Kovič, Strniša, Kocbek in Zajc.
Prva je bila Srča
Prva knjiga v izdaji Danila Kiša je bila Srča/Črepinje Bojana Vasiča v prevodu Varje Balžalorsky Antić v slovenski jezik. Ivan Antić, urednik izdaje, razlaga, da si prizadevajo pokriti pomanjkanje sodelovanja na območju nekdanje Jugoslavije, vezanega na leposlovje, še posebej za poezijo: "Sodelovanje obstaja, ampak tisto, kar manjka so - knjige. Pesniki gostujejo na festivalih, objavljajo se prevodi v časopisih, ampak knjig, ki so najbolj pomembne, po teh srečanjih pravzaprav ni."