Glavno junakinjo romana Zlata leta gospodične Jean Brodie je ustvarila Muriel Spark, škotska pisateljica, ki jo najdemo na številnih lestvicah najpomembnejših britanskih literatov 20. stoletja. Do smrti leta 2006 je napisala dvaindvajset romanov, a nobeden ni presegel odmeva njenega šestega – drobnega dela o nekonvencionalni učiteljici. Dodatno so ga popularizirale številne gledališke adaptacije, prva z Vanesso Redgrave v glavni vlogi, in nato še filmska ekranizacija, za katero je Maggie Smith leta 1969, osem let po izidu romana, prejela oskarja za najboljšo žensko vlogo.

Dogajanje romana Zlata leta gospodične Jean Brodie je Muriel Spark postavila v predvojna trideseta leta na dekliško šolo Marcie Blaine v Edinburgu, kjer je samosvoja glavna junakinja pomemben člen učiteljskega zbora. Njena vzgojna metoda je edukacija, torej vodenje "iz"; učiteljica je prepričana, da mora iz učenke privesti tisto, kar je že v njeni duši, namesto da bi vanjo vstavljala nekaj, česar ne vsebuje. Glede na večinsko prezbiterijansko edinburško okolje lahko učno metodo beremo kot uresničevanje kalvinistične predestinacije. Deklica Sandy, ki si jo učiteljica izbere za zaupnico, je prepričana, da Jean o sebi razmišlja kot o Božji previdnosti, kot da je Kalvinov Bog, ki vidi začetek in konec.

Ta učni eksperiment Jean Brodie pospešeno preizkuša na šestih učenkah, svojih izbrankah, nekakšnih Brodie Jugend. Predpisani kurikul pri njenem pouku ostaja nedotaknjen; pri desetih letih jim razlaga o renesančnih slikarjih in jim buri domišljijo s pripovedovanjem o svojem ljubezenskem življenju in potovanjih v Italijo in Nemčijo. Občuduje Mussolinija in Hitlerja ter njune postrojene vrste črno- in rjavosrajčnikov. Zaradi ekscentričnosti postane trn v peti dela šolskega kolektiva z ravnateljico na čelu, ki pritiska na izbranke, naj izdajo učiteljico. Na drugi strani pa Jean podpirata edina moška na šoli – učitelj likovnega pouka in profesor petja, s katerima Jean Brodie tvori ljubezenski trikotnik.

V bralcu Jean vzbuja ambivalentne občutke. Neopravičljivo je njeno občudovanje fašizma, nacizma in avtoritarnih vodij, po katerih se zgleduje. Še zdaleč ji ne moremo odpustiti niti manipulacij z deklicami, ki se nedopustno stopnjujejo. Jean misli in diha kot nekdo, ki je nad dobrim in zlom in ne občuti krivde. Iz deklic kleše to, kar misli, da jim je dano postati, in o svojih namenih nikakor ne dvomi. Cilj pač upravičuje sredstva. Prepričana je, da bo lepa Rose na primer postala nekakšna femme fatale. In ker sama ne more izživeti ljubezni do poročenega učitelja likovnega pouka, mu obsedeno potiska v naročje Rose. Izvemo tudi, da je deklico Joyce Emily spodbudila k potovanju v Španijo, kjer naj bi se borila na strani Franca, na poti tja je deklica umrla, vendar Jean to niti malo ne pretrese.

Muriel Spark ni dopustila, da bi Jean spolzela v črno-bel lik, temveč jo je ustvarila večdimenzionalno. Bralčeve simpatije si pridobiva zaradi karizme, neukalupljenosti, drugačnosti in uporništva. Odloči se recimo za razmerje z učiteljem petja, kar je za tisti kraj in čas popolnoma nesprejemljivo in bi lahko vodilo v odpoved delovnega razmerja.

Zapleteno partijo likov in njihovih interakcij nam v sicer slogovno preprosti maniri razkriva specifičen tretjeosebni vsevedni pripovedovalec, ki nenehno skače po časovni liniji iz romaneskne sedanjosti v prihodnost in nazaj ter številne pomembne stvari odkrije prej, kot bi pričakovali. Tako postopoma izvemo za odraslo življenje Jeaninih izbrank. Če bi utelesili pripovedovalca, bi si ga predstavljali kot opravljivca, ki nikakor ne more obdržati skrivnosti in vse izblebeta. Na začetku je ta hitra izpovednost presenetljiva, skorajda moteča, a se izkaže kot odlična izbira, saj vzpostavi zorni kot vstopa v roman. Ker prepreči bralčevo hlastanje za tem, kaj se bo zgodilo, ga usmerja predvsem k vprašanju po vzroku dogodkov. Zanimanje je tako osredotočeno na poskus razumevanja dinamike medosebnih stikov in okoliščin, ki pripeljejo do posameznih dejanj.

Prek dejanj in izjavljanja tudi spoznavamo gospodično Jean. Pripovedovalec nikoli ne prebode njene kože, ne ponudi introspekcije ali toka njenih misli. Drugače je s Sandy, eno od izbrank, ki nam jo pisateljica najgloblje razkrije. Že od prvih strani odmerja največ pozornosti prav tej deklici z bujno domišljijo, ki skrivaj dopisuje učiteljičino ljubezensko zgodbo, se v mislih pogovarja z liki iz romanov in s slavno primabalerino; te zapise fiktivnih pogovorov pa Muriel Spark bravurno pomeša z romaneskno realnostjo. V liku Sandy literarna zgodovina vidi avtoričine avtobiografske poteze. Sandy postane redovnica reda Kristusovega spremenjenja, konvertira v katolicizem, hkrati pa postane tudi pisateljica, izda namreč zelo uspešno knjigo o naravi moralne percepcije. Podobno kot na Sandy je imela tudi na Muriel Spark močan vpliv učiteljica na dekliški šoli; in prav tako je pozneje, pri šestintridesetih letih, sprejela katoliško vero.

Približno na sredini romana izvemo, da je Sandy tista, ki je končala učiteljičino kariero, ko je sporno podpiranje fašizma naznanila ravnateljici in tako pretrgala krog manipulacij. Ob tem ni občutila krivde, saj po njenih besedah "izdaš lahko samo tistega, ki mu dolguješ zvestobo". Iz vpliva gospodične Jean se je izvila predvsem zaradi razmišljanja o njenih dejanjih, a ob koncu vendarle ostaja odprto vprašanje, ali je Sandy res uspelo priti do svojega glasu. Nekoliko preveč krčevito se oklepa samostanskih rešetk, ki jo ločujejo od zunanjega sveta, da bi ji verjeli, da je s seboj in svojimi dejanji pomirjena. Pri Muriel Spark torej nič ni črno-belo in ob vsej navidezni gobezdavosti simpatičnega pripovedovalca bralcu še zdaleč ne pove vsega, zato je roman Zlata leta gospodične Jean Brodie še posebej privlačen.

Iz oddaje S knjižnega trga.