S temi besedami Osip Mandelštam, pripadnik akemistične struje pesnikov, ki je, skupaj z Ano Ahmatovo in nekaterimi drugimi, vzniknila v dvajsetih letih 20. stoletja, perfektno povzel odnos ruske države oziroma stalinističnega obdobja do pesnikov, intelektualcev in razumnikov.

"Ko si je Mandelštam izbral vrsto smrti, je izkoristil nenavadno lastnost naših voditeljev, njihovo neizmerno, skorajda praznoverno spoštovanje poezije." Tako Nadežda Mandelštam, avtorica Spominov, ki jih je med neprestanim begom pred pripadniki tajne policije po delčkih pisala po Osipovi smrti. Mandelštam je v prehodnem gulagu pri Vladivostoku, "na koncu sveta", umrl decembra 1938, klonil je na koncu Stalinove zloglasne čistke. Toda umrl je na "svoj način", kot v Spominih poudari Nadežda, ki ugotavlja, da "umetnikova smrt ni slučajnost, marveč zadnje ustvarjalno dejanje, ki kot da s šopom žarkov osvetljuje njegovo življenjsko pot".

Mandelštam je svoje poslanstvo dojel že kot mladenič. Ljudje se čudijo, da pesniki tako jasnovidno napovedujejo svojo usodo in vedo, kakšna smrt jih čaka. Nadežda se je tega zavedala in poudarjala: "Mandelštam je zavestno vodil svoje življenje k pogubi, ki je prežala nanj, k najbolj razširjeni obliki smrti pri nas, 'stisnjen v čredi'."

Osipa Mandelštama so preganjali dvakratno, ker si je v pesmih drznil kritizirati veličino sovjetskega voditelja in ker je bil judovskega porekla, za svoja prepričanja je bil pripravljen plačati ceno. Želel si je npr. jasno grajeno družbo, t. i. Jakobovo lestev, ki jo je začutil v organizaciji katoliške cerkve in v marksizmu; v njuni povezavi je videl organizacijsko idejo, ki povezuje vso zgradbo v celoto ("Partija, to je narobe obrnjena cerkev"). Destruktivni odnos oblasti do umetnika in intelektualca je, še posebej danes, ko se po zasedbi Krima na agresiji na Ukrajino, v Rusiji znova doživljamo razkroj vrednostnih sistemov, tudi najbolj zanimiv aspekt Spominov.

O gulagih in stalinističnem terorju danes vemo veliko več kot leta 1970, ko je prvi zvezek Nadežde Mandelštam izšel na Zahodu, pa tudi kot leta 1980, ko je knjiga, tik pred Nadeždino smrtjo, prvič izšla v slovenščini. Oblastniški postopki šikaniranja, zastraševanja, nasilnega preseljevanja, siljenja v ovajanje znotraj nemogoče birokratskega sistema, vse to je danes predmet splošne kulturne razgledanosti.

Nadežda Mandelštam se v prvem delu knjige bolj posveča tragični usodi Osipa Mandelštama, medtem ko tematsko širino memoarske pripovedi v drugi polovici izriše splošni družbeni in kulturni kontekst. Knjigo med drugim sklene skoraj sto strani dolg spisek imen in kratkih biografij; na eni strani so umetniki, uredniki, kozmopoliti, ki ji je Nadežda srečevala ali z njimi sodelovala, na drugi pa danes večinoma pozabljeni uradniki, partijski ideologi in birokrati, ki jih je v mnogih primerih čakala ista usoda stalinističnih čistk. Spomini med drugim govorijo o revoluciji, ki ne žre le svojih otrok, temveč tudi umetnike in oporečnike. Vse po spisku.