Nekega dne je v reviji zagledala oglas, ki je turiste vabil na križarjenje pred obalo Aljaske, v smislu "oglejte si ledenike, preden se stajajo". Kleinova je besna poklicala urednike in se pritožila, kako lahko objavljajo članke o tajajočih se ledenikih, obenem pa oglašujejo počitnice z velikanskimi ogljičnimi emisijami?

Šlo je za simptomatičen primer sodobnega odnosa do narave, češ vse je tako ali tako že izgubljeno, použijmo vse, preden izgine! Obenem je omenjeni odnos lepo ilustriral servilnost kritičnih organizacij ali posameznikov do kapitala, ki je prepričan, da lahko na poti do dokončnega iztrošenja planeta (Kleinova to imenuje ekstraktivizem) pokupi - in podkupi - vse.

Knjiga To vse spremeni je odločen, tudi čustveno motiviran poziv Kleinove k razumu, saj je v aktualnih razmerah še kako pomemben za rešitev planeta, ki se mu čas več kot očitno izteka. Pred kratkim je potekala pariška okoljska konferenca, kjer so se svetovni voditelji pisno zavezali korenitim ukrepom za zmanjšanje emisij. Vsi prejšnji sporazumi - npr. tisti v Riu leta 1992 ali v Kjotu leta 1997 - so bili neobvezujoči dokumenti dobre volje, ki ga največje države in največje onesnaževalke niti niso podpisale.

Kleinova ne pušča nobenega dvoma, za okoljsko katastrofo zadnjih tridesetih let v prvi meri obtožuje kapitalizem oziroma globalne korporacije, ki so v času prostotrgovinskih sporazumov in deregulirane ekonomije skokovito povečale porabo fosilnih goriv ter onesnaževanje "izvažale" tudi v države v razvoju (npr. na Kitajsko ali v Indijo). Te države same po sebi morda ne bi toliko onesnaževale okolja kot švic fabrike in proizvajalke materialnih dobrin, za nebrzdanega zahodnjaškega potrošnika pa so se nehote pridružile črnemu seznamu velikih onesnaževalcev. V tem tudi tiči hipokrizija zahodnih držav, ki dandanes s prstom kažejo na Kitajsko ali Brazilijo, češ da je Zahod samo nemočni opazovalec njunega umazanega in brezglavega modela gospodarske rasti.

Knjiga v treh delih je logično nadaljevanje avtoričinih predhodnih uspešnic No Logo in Doktrina šoka; v prvi je kritično obravnavala kulturo sodobne komoditete in v drugi uničujoče vplive neoliberalnega "kapitalizma katastrofe". Principe doktrine šoka Kleinova zdaj prepozna tudi pri sodobnih znanstvenikih, zagovornih hazarderskega geoinženiringa, ki v sodelovanju s kapitalom voditelje prepričujejo o učinkovitih tehnoloških prijemih za zniževanje temperatur, npr. vbrizgavanjem žveplovega dioksida v ozračje, s čimer bi zmanjšali moč sončnih žarkov! Geoinženirji bi to počeli brez resnega razmisleka o skrajni nepredvidljivosti narave na tovrstne posege in o morebitnih tehničnih zapletih. Kleinova sklepa, da bi geoinženiring verjetno uporabili v resnični podnebni krizi, ko bi bil planet že povsem izčrpan in bi se zaradi obupa razblinilo vsakršno razumsko nasprotovanje, zato bi bile sprejemljive vse oblike nevarnega vedenja. In to je logika doktrine šoka.

Kleinova rešitev vidi predvsem v zmanjšanju porabe naravnih virov na vseh ravneh, obdavčenju naftnih podjetij, ki da morajo po poti tobačne industrije, vrnitvi k lokalni proizvodnji oziroma ukinitvi energijsko intenzivnih dolgotrajnih prevozov. Predvsem pa se mora po njenem mnenju korenito spremeniti človekov odnos do dobrin in okolja, obenem pa preseči zanikanje realnosti, ki je vedno lažje kot soočenje z resničnostjo. To vse spremeni namreč v enaki meri kot o podnebnih spremembah govori o psihologiji zanikanja.

Simon Popek