Z njim sta gostovali v črnogorski Podgorici in po več krajih v Sloveniji.

Pesniška zbirka Samoumevno prinaša pesmi z osebnoizpovedno tematiko, ki pa jo je avtorica spretno zapakirala v politična, eksistencialna, jezikoslovna in družbena vprašanja.

Za Natalijo Milovanović bi lahko rekli, da je otrok Jugoslavije, čeprav je bila rojena nekaj let po njenem razpadu. Rodila se je namreč v Srbiji, odraščala v Bosni in Hercegovini, srednjo šolo in del študija je obiskovala v Sloveniji, nato pa v Avstriji magistrirala iz prevajalstva. V pesmih sledimo njenim potovanjem čez meje nekdanje države, tu in tam trčimo ob kakšno besedo v cirilici in se skupaj z avtorico sprašujemo, kako to, da “doma nihče ne posluša poročil o množici na meji”. V pesmi z naslovom Meja zapiše: “… meja je koža / nihče ji še ni prišel / do konca / vsake toliko let / se cela obnovi / ljudje jo skrbno / varujejo/ da bi se obranili / pred ljudmi”. Tudi v naslednji pesmi Zastoji se ukvarja z gnečo na mejah, z begom možganov in vračanjem proti toku, le da jo še dodatno podkrepi s problematiko podnebnih sprememb, ko v naslovu ene izmed pesmi zapiše, kako “evropska unija letalskim družbam pri gorivu subvencionira trošarino dajatve na izpuste CO2 in DDV”.

Pesniška zbirka Samoumevno, ki jo mlada pesnica v uvodu posveča materi in materinščini, je razdeljena na tri sklope z naslovi: dobar dan kako ste, gre in en in isti stavek neštetokrat. V prvem sklopu se pesnica spominja otroštva in odraščanja v vojni Bosni in Hercegovini, strah jo je, “da imajo tanki v sebi gene dvojčkov”.

V drugem sklopu zbirke zapisuje vtise o mestih, kot so Prijedor, Sarajevo, Gradec, Budimpešta in Šmarje pri Jelšah, o čemer pričajo že naslovi pesmi. V tretjem sklopu se avtorica povrne k svoji primarni ljubezni – jezikoslovju. Umetelno se poigrava z besedami in njihovim zvenom, nekatere verze postavi v oklepaj ali zapiše poševno, izpisuje citate pesnikov in izpostavi napise na arheoloških ploščah, vendar bralcu to ne nudi širše predstave o tem, kaj želi pesnica s tem prepletom zgodovinskega in osebnega povedati. V pesmi Via della Cattedrale piše: “Z vsemi dvajsetimi podaljški nekdanje sebe / napraskaj preteklost, da bo črno / pod nohti lasten muzej na prostem / in nenehen opomnik, da udobje nikoli ni / bilo prioriteta, temveč varnost. / Tudi cinizem je le preživetveni instinkt.”

V pesmih, napisanih bodisi v prvi, drugi ali tretji osebi, se Milovanovićeva uspešno spopada tudi z vpletanjem dvojine, o kateri pravi, da je “najtrdnejši člen verige”, in s personificiranjem prostora, ki mimogrede pridobi človeške atribute. Tako v pesmi Premi govor piše: “Brezmejna dvojina se leno razteza / v katranasto gostem zraku stanovanja. / Dnevna soba že ve, da nihče ne pride. / Zunaj vrtec zaprt, igrišče prazno, / sprehajalci hodijo drugje. / Po nekaj urah svetlobe in še več teme / greš pred spanjem rutinirano odpret okno.”

Poezijo Natalije Milovanović odlikujeta subtilnost in igrivost – pesnica se v vsakem trenutku zaveda svojih občutij in jih analizira sistematično v skladu s svojimi prepričanji, pri tem pa uspešno manevrira med otroško spontanostjo in performativnostjo na eni strani in vpetostjo v jezikovno strukturo na drugi. Redkokdaj zasledimo v pesniških prvencih tako izklesan in samozavesten slog pisanja, ki razkriva pesniško zrelost in umetelnost poigravanja z metaforami. Prav gotovo si Natalija Milovanović upravičeno zasluži nagrado za unikaten literarni prvenec, saj gre za eno najbolj prodornih in vsestranskih pesniških ustvarjalk, o kateri bomo brez dvoma še veliko brali.

Iz oddaje S knjižnega trga.