Prvi del je napisan v obliki dnevnika in z dodatki kratkih premišljevanj in čustvovanj protagonistkinih bližnjih ter ga je mogoče ovrednotiti kot umetniško stvaritev, drugi pa je neke vrste priročnik za življenje in govori o tem, da je treba spoznati samega sebe, se vzljubiti, moliti in se predati duhovnosti ter trositi dobroto.

Prvi del romana je osebna izpoved bolnice s pljučnim rakom, petinštiridesetletnice, ki se ji življenje izteka. Diagnoza je neizprosna, uradna medicina ji ne more več pomagati. Njena mati in mož zaupata v drugačne in alternativne metode zdravljenja, pritiskata nanjo, da bi se morala z njimi reševati, in se sama začneta izobraževati na tem področju. Post, ki ga predlaga soprog, se ne obnese, saj bolna ženska začne hirati in pristane celo v bolnišnici. Prizadevanje sorodnikov je dobronamerno: obolela ženska bi se po njunem mnenju morala bojevati z vsemi sredstvi in na vse načine, ne pa se že na začetku predati in se vdati v usodo.

Glavna oseba je pred izbruhom bolezni živela popolnoma običajno, kot sama pravi, normalno življenje in v njem igrala mirno stransko vlogo. Ni si želela biti v ospredju, veliko je brala in si predvsem prizadevala, da bi bila predana žena in skrbna mati. Bolezen pa vse spremeni: nepričakovano se zave enkratnosti, neponovljivosti in dragocenosti svojega življenja, po filozofsko se začne spraševati o njegovem smislu, minevanju in predvsem smrti. Raku daje vzdevke in ga ima za zločestega volka, izrojevalca, grozečo prikazen, stvor, zlobnega vsiljivca, gospoda, prasca in hudiča.

S smrtjo se bolnica čedalje bolj zbližuje in sprejema njeno neizogibnost. V omejenem času, ki ji je še dan (koliko ga je, lahko samo sluti), začuti moč in zanesljivost prijateljstva. Pred zvestima prijateljicama, ki ji stojita ob strani, se ji ni treba sprenevedati in se delati pogumne, temveč lahko pokaže bolečino in pobitost ter v svojem odhajanju ohranja iskrenost. V času, ki ga ima na voljo, polepša svojo zunanjo podobo, odpotuje v Budimpešto in Pariz, življenje začne zajemati z veliko žlico in doživi celo intimno srečanje z neznancem. Bližajoča se smrt pripomore, da čedalje bolj spoznava samo sebe. Prodira v svojo notranjost, premišljuje o medčloveških odnosih in tehta moč novih spoznanj. Ob njej je veliko naklonjenih ljudi, ki ji hočejo dobro in se zlepa ne morejo sprijazniti z njenim ugašanjem.

Protagonistkino razpoloženje niha: zdaj je močna in s svojo novo vednostjo trdno stoji na tleh, kaj kmalu jo začnejo preganjati vprašanja, zakaj se je moralo kaj tako hudega primeriti prav njej. Boli jo, da ne bo mogla doživeti prelomnic v življenju svojih otrok. Mož se v pretirani vnemi, da bi našel čudežno rešitev, odtuji od nje. Naveže se na nov krog enako mislečih ljudi, umiranje postaja zanj vse bolj mučno in odvečno. Njegova žena v svojem brezupnem stanju vse okrog sebe vidi jasno in nikogar ne obsoja, ne tistih, ki ji očitajo predajo brez boja, in ne onih, ki pretiravajo, da bi ji bilo v bližini smrti vsaj nekoliko lažje.

Ker išče odrešilno bilko, verjame, da je pred utelesitvijo že doživela prejšnja življenja, premišljuje o neznanem in skrivnostnem tam zgoraj. Sprijazni se, da ji bo toliko vsega nedosegljivo in odvzeto. "Kot kava s smetano," piše. "Ne moreš biti samo bel ali samo črn. Popolnost je v kombinaciji, v pravem razmerju in sprejemanju različnosti. … Črnina bolezni me v bistvu pripravlja na belino onostranstva."

Prvi del knjige, Ana Maček, Dnevnik, je literarna umetnina. Čeprav je tematika razbolena in pretresljiva, pisateljica zmore pisati z razdalje in blagim posmehom, zateka se celo v obešenjaški humor. Z izbranim besediščem govori o iztekanju življenja osebe, ki bi ostala neznana in bi za njeno smrt izvedel le ozek krog žalujočih, če njeno poslavljanje ne bi bilo popisano in ohranjeno s tako veščo roko. Bolnica se zateka v pisanje in pravi, da je to njeno modrovanje. Ko piše, se strašni in boleči trenutki, polni trpljenja, nekako odmaknejo. Morda je bilo njeno življenje res neznatno in neopazno, toda zdaj se pred obličjem smrti potrjuje z izrazno bogatim in slogovno prečiščenim izpovedovanjem.

Roman Natalije Pavlič Kava s smetano kaže pisateljičino moč in vrelec filozofskih spoznanj. Smrt je neizogiben konec. Pride iznenada in tedaj se življenje utrne, zapisane besede pa ostanejo kot pričevanje o življenjski zgodbi, hrepenenju, nemoči, trpljenju, strahu, poteptanem upanju in neuresničenih željah. Prvi del romana je napisan kot enovita, sporočilno prepričljiva in estetsko zaokrožena celota, drugi del, Neža Slavec, Zgodba njenega življenja, pa se prevesi v mistično in religiozno premišljevanje, včasih prav srhljivo, na primer v predvidevanju, da ima umirajoči otrok posebno poslanstvo, saj bo v ljudeh s svojim ugašanjem vzbudil dobroto. Otroci naj bi se na poseben način žrtvovali v tem življenju in bili nekakšni učitelji. Natalija Pavlič zapiše: "Pogled nekoga, ki kljub vsemu verjame v ljubezen in dobro, saj je otrok umrl za to, da bi ljudem pokazal pot nesebične ljubezni in dobrote." Otroško izginjanje naj bi zaustavila dogovorjena molitev ljudi, ki so vsak na svojem koncu. Tudi angeli bodo odigrali svojo vlogo. Otroška duša žrtvuje svoje zemeljsko življenje, da bi pomagala ljudem, pravi avtorica. Čeprav je vse skupaj samo literatura in so to misli neke Neže Slavec, je cena vendarle previsoka. Že v prvem delu romana je veliko teme, v drugem pa bi si ljudje za dobroto, ljubezen in samouresničevanje lahko izbrali drugačno pot kakor otrokovo smrt.

Iz oddaje S knjižnega trga.