Zlasti jo zanimata položaj ženske v sodobni družbi in njena vloga v družini, zato ne preseneča, da so v ospredju v dvaintridesetih zgodbah njenega kratkoproznega prvenca Pasja sreča omenjene prav te teme, ki jih vsebinsko in stilistično izvirno skicira.

Čeprav se nekatere zgodbe berejo kot kratke refleksije, ki se porajajo v glavah junakov in junakinj, ujetih v neskončnem vrtincu vsakdanjih monotonih opravil, se tu in tam pojavi zgodba z zanimivim dramaturškim preobratom, ki ga bralec ne pričakuje, avtorica pa ga tako spretno prekrije z opisom manj pomembnih okoliščin, da bralec nanj sploh ni pozoren. Tako avtorica spomine na lepljenje kovancev na železniške tire v zgodbi Otrok proge preplete s spomini na učiteljico za tehniko, ki na istih tirih stori samomor, družinsko kosilo v zgodbah Pasja sreča in Kvaj pa to pa se obrne v tragikomično pustolovščino z nenavadnim razpletom. Pisateljica z realističnim opisom vsakdanjih obredov, kot so pranje in zlaganje perila in pripravljanje kosila, ter z dialogi med zdolgočasenimi družinskimi člani skicira bizarno vzdušje, ki se najpogosteje materializira v obliki nepričakovane nesreče ali samodestruktivne poškodbe. Dedku v zgodbi Kvaj pa to se med ogledom smučarskih skokov zaskoči medvretenčni disk v križu, glavna oseba v zgodbi Razgled si med zadovoljevanjem tajnice pretegne vrat, v središču zgodbe Pasja sreča pa se znajde kovanec (sinonim za družinsko srečo), zataknjen v pasjem požiralniku namesto na krožniku enega izmed družinskih članov.

Skuškova tako na podoben način kot v kratkih video performansih tudi v zgodbah raziskuje ponavljajoča se vsakdanja opravila, ki se lahko sprevržejo bodisi v obsesivno patologijo bodisi v dogodek, ki rutino obrne na glavo. Kuratorka razstave se v zgodbi Otvoritev nepričakovano znajde v postelji s kontroverzno umetnico, ki si z britvico vedno znova odpira rane, medtem ko se prodajalec vzmetnic v zgodbi 140 x 200 sam znajde na vzmetnici, utrujen od erotičnega naslajanja nad svojimi strankami. Samomorilskega protagonista zgodbe Finski tango od skoka s stolpa odvrne fantazija plesanja tanga, medtem ko se junakinja zgodbe Pivo in cigarete odloči zapustiti partnerja in ljubimca ter dobesedno čez noč pristane v New Yorku, kjer pa zaradi popivanja bankrotira.

Nataša Skušek se v zgodbah dotakne tudi nevrotičnih motenj, ki so jim podvržene zlasti najstnice – protagonistka zgodbe Sladica se zaradi materinih previsokih pričakovanj prenažira s sladkimi makroni, najstnica v zgodbi Upornica pa želi starše obdolžiti spolne zlorabe, da bi na ta način preusmerila pozornost od kraje pametnega telefona. Tudi študentka v zgodbi Hostesa ima težave z bulimijo, s katero nadomesti nesrečno zaljubljenost v svojega profesorja. Njegova plača bi ji omogočila veliko bolj kakovostno življenje kot honorarno delo hostese:

“Veliko bolj kot kultura me zanimajo moški. Vidim se ob njih lepa in spoštovana. Ljubljena. Oboževana. Zato komaj čakam, da končam študij in se posvetim samo še njim. Ne vem, ali mi bo pildek, ki ga bom na koncu dobila, kaj pomagal. Bolj računam na pesnika. Lahko bi me poročil. Ali pa predstavil kakšnemu prijatelju, ki je slaven vsaj toliko kot on. Res pozna ogromno pravih ljudi, jaz pa imam že novo idejo, kako ga zapeljati.”

Zdi se, da Nataša Skušek v kratkoproznem prvencu Pasja sreča želi tudi na metaforičen način prikazati slabosti človekove narave, ki hlepi po hipnih užitkih, gmotnih dobrinah in statusnih simbolih. Tudi liki v zgodbah, tako ženske kot moški, so (razen nekaterih izjem) prikazani kot pomilovanja vredni odvisniki, zakrčeni v svojih navadah, fantazijah, obsedenostih in drugih nevrozah, vendar vse to z namenom, da se pokaže njihova ujetost v družbeni ureditvi, ki ustvarja kompulzivnega potrošnika. V zgodbi Kukavičji kvartir spremljamo vraževernega farmacevtskega tržnika, ki se ob zvokih kukavice prime za žep, saj v podtikanju jajc v tuja gnezda vidi samega sebe: “Podobna je golobu, malo pa tudi njemu. Podtikati v gnezda in služiti na tuj račun. Še ena neprijetna misel.” Po drugi strani pa glavni junaki v zgodbah Virus in Skupaj premagajo tesnobo ob zapovedani izolaciji prav z neupoštevanjem družbenih pravil: v prvi zgodbi se trije natakarji v kupeju vlaka preizkušajo v eksperimentiranju s koktajli, v drugi pa se s protestnica s sloganom “Narazen, a še vedno skupaj” prebija skozi kompromise vsakdana.

Nataša Skušek s pomočjo kratkih in odsekanih stavkov, ki jih zlasti v zgodbah Seksštevanka, CV in Aprilske muhe popestri z dodatnimi pojasnili v oklepajih, gradi večplastno zgodbo, ob tem pa ustvarja pogled nevtralnega opazovalca, ki se vzdrži moralne sodbe. S pomensko diametralnimi asociacijami gradi čustveni suspenz in vzpostavlja trenutek šoka – kar npr. v zgodbi Pasja sreča lahko sproži nelagodje, ko na primer glavna junakinja pripravlja piščanca: “Mika me, da bi piščanca razrezala na kose, ker ne morem gledati celih trupov, spominjajo me na dojenčke. Želim si dojenčka.”

Ni kaj, zgodbe Nataše Skušek nas spominjajo na eksperimentalne filme, ki jim ne moremo določiti žanra, a v nas kljub temu sprožajo verigo asociacij in jih potem še dolgo premlevamo v nezavednem.

Iz oddaje S knjižnega trga.