Pesnici, sociologinji, esejistki, prevajalki in lezbični aktivistki angažiranosti ne manjka na nobenem področju delovanja, tudi v poeziji ne. V zbirki Ostani se namreč poleg rahle ljubezenske niti, znane že iz prvenca, v precejšnji meri pojavlja zlasti družbenokritična nota, ki smo jo sicer lahko zaznali že v zbirkah Plevel (2004) in Poljub ogledala (2007).

Koordinate tokratne pesniške pokrajine so natančno začrtane. Orisujejo ljubljansko lezbično sceno, vendar refleksivni domet sega onkraj te ožje skupnosti. Na torišču njenih strogo narativnih pesmih so namreč širši družbeni pojavi, kakor se vtiskujejo v življenja lezbijk, njihov socialni položaj, družbeno delovanje, partnerske odnose, telo in spolnost. Skoraj sleherna pesem zbirke Ostani odstre katerega izmed načinov, kako se potrošniška, atomizirana, kapitalistično naravnana družbena stvarnost zajeda v njihove življenjske vzorce in posledično v lezbično sceno. Razčlemba stanja je v posamični pesmi podana induktivno, kot smo pri Nataši Velikonja vajeni, pesmi so izpeljane iz konkretnih dogodkov ali trenutkov in z gradacijo h končni poanti preraščajo v pravcate minizgodbe, miniaturne dramske, filmske prizore s presenetljivim končnim obratom. Prvoosebni izpovedovalki se pri motrenju sveta pridružujeta še glasova prijateljic Nine in Urške, ki sta vpeljana v večino pesmi. Njuni usodi, njuni razmisleki in doživljaji so pesnici izhodišče za lastno refleksijo, občasno pa njuna glasova zaživita v samostojni pesmi, da nastanejo pravcati pesniški portreti.
Ker so akterke pripadnice treh različnih rodov lezbijk, vsaka v nekem smislu metonimično zastopa svojo generacijo, a tudi družbeno ozadje. Ob soočenju njihovih pogledov zbirka poleg sinhrone dobiva še diahrono relevantnost. Vendar je bistveno poudariti, da akterke niso povprečne predstavnice svoje generacije, niti znotraj lezbične skupnosti, temveč gre za individualistke, reflektirane intelektualke oziroma umetnice – poleg prvoosebne pesnice sta tu še pripovedovalka zgodb in glasbenica – vse z izdelanim kritičnim odnosom do sveta in bližnje okolice. Pesniški uvid je s tem potrojenim pogledom kompleksnejši in globlji.
Sklepne misli v motrenju družbenega stanja so vse prej kot optimistične; lezbična scena se spreminja, namesto nekdanjih proletark vstopa vanjo pragmatični srednji, oportunistični razred; tudi lezbijke se vse bolj vdajajo nareku potrošniške družbe; kar se zrcali zlasti v sporazumevanju, intimi, ne nazadnje tudi v spolnosti. Prav lezbični spolni odnosi so namreč eden tvornejših motivov zbirke. Njihova obravnava je neposredna, docela detabuizirana, plastična, a tudi odprto kritična. V pesmi ne dovoli tako beremo:
"vse v / seksu je razredna pozicija, reče, in razredna / pripadnost se kaže v tem, kako se uprizarjajo / paritveni obredi, kaže se skozi način uporabe / nasilja, in srednji sloj ima tako zelo potlačeno / izražanje želje, da ko pridejo do tebe, te samo / še posilijo."

Drugi pogosto zastopani motiv je mesto kot nekdaj varno zatočišče obstrancev. Urbani prostor se ruralizira, razrašča se zakotnost, provincializem. V tej eroziji avantgarde, naprednih idej, lezbijke, še zlasti izpostavljene akterke, razvijajo obrambne mehanizme, preživitvene strategije, kakršne so izolacija, čustvena nezavzetost do okoliškega sveta, umik v umetnost, v glasbo in pisanje. Toliko pomembnejši zanje postaja intimni prostor, najsi bo fizični ali duhovni, praviloma udejanjen v prostovoljni osami, manj nevarni od ljudi. Kljub nekakšni deziluzivnosti pa zbirka ne izzveneva povsem črnogledo. O tem ne nazadnje priča sam naslov zbirke Ostani, ki ga lahko razumemo kot aktiven poziv k vztrajanju na sceni, k vztrajanju v dejavni, uporniški, neuklonljivi drži, kot poziv "ostati" umetnik ... In čeprav ljubezenska tematika čemi nekoliko v ozadju, je to tiho zavezništvo med tremi akterkami, deljenje iste usode – obstrank med obstranci – njihova podlaga za odločnejše in samozavestnejše kljubovanje prevladujoči materialistični družbeni paradigmi, razosebljenosti, hladnosti večine.
Zbirka Ostani se bere kot nekakšen dnevniški popis življenja lezbijk, pesmi so praviloma grajene iz doživljajskega drobirja vsakdana, ki pa v pesmih preraščajo v prispodobo, edinstveno pričevanje, pristno bivanjsko občutenje. V pesniško govorico nenehno vstopa sociološki diskurz, ki, pomešan z njihovim sociolektom, tvori prepoznavno avtorsko pisavo. Družbena kritika in narativna težnja zbirke pa ne zaduši njenega lirskega naboja, ki je tenkočutno zaznaven v ozadju. Za prototipsko pesem z vsemi poglavitnimi značilnostmi zbirke je mogoče imeti pesem papirnati kozarci. V njej je za nameček zaznati tudi blag humor z ironičnimi primesmi, s katerim pesnica občasno začinja svojo pisavo:

pogovarjava se o preživetju do stropa sva obdani
s knjigami in ledenim mrazom in mrzlo
in neskončno zimo in noč je že in nič več ne
greje in midve pijeva kavo iz papirnatih kozarcev
in diskutirava o preživetju. nina govori o službi.
reče, da se ponoči zbuja na petinštirideset
minut. da ima more. reče, to ni življenje. lezbični
aktivizem bi lahko bila možnost, rečem, ampak
v lezbičnem aktivizmu ima škarje in platno v
rokah specifična amorfna postava, imenovana
oblast, in ne spusti, in nina me vpraša, ali bi me
dala njej v roke, in rečem, uničila je mene, čisto je
zdrobila urško, ampak morda si ti močnejša. toda
nina je v osnovi glasbenica in ne razume, zakaj ne
more delati samo muzike in samo muzike, kajti
ona bi delala samo muziko in pika in tako v tem
ledenem mrazu drživa v rokah papirnate kozarce
in se reživa, naj napiše pop komad, kajti pop
komadi imajo srečen konec, pa bo.

Zbirka Nataše Velikonja Ostani priča o globinskem razumevanju sodobnih družbenih pojavov, izpoveduje pristno bivanjsko izkušnjo v zaostrenih eksistenčnih okoliščinah ter utrjuje moč poezije, da z minimalnimi sredstvi v parcialnosti riše totaliteto ...

Diana Pungeršič, iz oddaje S knjižnega trga na 3. programu Radia Slovenija (ARS).