V njej pesnica nekoliko nejevoljno ugotavlja: "Vseskozi sem na nepravem mestu." Bodisi, da gre za obisk partnerke v času, ko je bil prehod med regijami prepovedan, bodisi za literarne večere, na katerih prevladujejo moški, bodisi za zaprto homoseksualno kulturniško sceno, se pesnica vsakič znova počuti, kot da ne spada v to družbo, kot da se vsakič znova išče in vzpostavlja na križiščih svojih spoznanj in hrepenenj po plemenu, ki se ji nenehno odmika.

V zbirki se izkristalizira potreba po samoti, ki razgalja številne strahove. Pesnica jih pogosto ubesedi že na začetku pesmi, na primer z zaskrbljenimi vprašanji, ki jih lahko beremo tudi kot psihološki pretres ob proticovidnih ukrepih: "Kaj če se ne bom mogla nikdar več vrniti domov?" ali kot spraševanje o svojem počutju: "Vpraša me, kako sem, / da sem žalostna, ji rečem, / da bi morala imeti okrog srca zidarske odre …"

V sklopu z enakim naslovom, kot ga ima zbirka Prostor sred križišč, ugotavlja: "Za samoto je potreben pogum, / ne moreš se dolgo strinjati, / ne moreš več deliti malih prigod skupnosti, / ne moreš več pisati o univerzalnosti / izginjanja, / zato živim v mestu, se opominjam, / da najdem prostor sred križišč, / nekateri odhajajo domov, drugi dom še iščejo, / obdobja, desetletja antagonizmov in protislovij, / razmišljam na sprehodu / mimo ljudi, mimo razočaranj in bolečin, / in minevajo, ostajajo za mano."

Pesmi, ki se druga za drugo nizajo brez naslova, so iskren in prepričljiv odsev duha Nataše Velikonja in številnih realističnih opisov življenja v urbanem okolju, v katerem potekajo najrazličnejša tekmovanja, potrjevanje in samodokazovanje tudi v kulturniških krogih, ki se na vsakem koraku bojujejo za preživetje in uveljavitev. Ne preseneča torej, da kot ustanoviteljica Lezbične knjižnice, ki obratuje v sklopu AKC Metelkova, zapiše: "Včeraj popoldne sem sama sedela v Lezbični knjižnici, / gledala predse, čakala, da mine čas, / ko je čakanje edino aktivno dejanje, / ker je minevanje edino aktivno dejanje."

V pesmi v sklopu Gledam naravnost stran ugotavlja, da se ji pisanje gnusi, ker je postalo "izogibanje, / ustvarilo mrežo potlačenosti, / kriptograme, praznine in laži, /ker je pisanje postalo govorjenje, /nikdar sodelovanje …" Svoje ogorčenje nad izbrisom ženskih književnic poudarja s ponavljanjem istih pesniških izrazov in opisovanjem temne atmosfere v sobi Društva slovenskih pisateljev: "pobili ste Zofko Kveder, / pobili ste Vido Jeraj, / popolnoma ste izbrisali Pavlino Pajk / in Ljudmilo Poljanec, / v tisti burševski sobi Društva slovenskih pisateljev / jelenji rogovi, / Trubar, Cankar, Voranc, Prešeren, / in vsi govorijo o slovenski kulturi / in kamorkoli pogledam, same burševske sobe, / temen les na stropu, / temen les na tleh, / temen les opaž, / tapete temen les."

Pesniška zbirka Prostor sred križišč Nataše Velikonja, ki je s prvencem Abonma leta 1994 objavila prvo deklarirano lezbično zbirko na Slovenskem, ima tudi jasno oblikovan dramaturški lok. Ta sega od prvega sklopa, ki ga zaznamuje ugotovitev, da se ljubezenske zgodbe vedno končajo do spoznanja v osrednjem delu knjige, da je "vse moje bistvo homoseksualnost", medtem ko je "želja medij, ki vodi v pekel", pa do sedmega sklopa zbirke z naslovom V eksilu, ko v zadnji pesmi zapiše: "kot da sem onkraj / in kljubujem slovesu, / da je ljubezen kljubovanje, / da kljubovanje ni osama, / ljubezen ni osama." Lahko bi rekli, da so križišča avtorici v uteho, saj predstavljajo mesta srečanj pa tudi razdvajanj in poslavljanj – v mitološko-antropološkem pomenu se na križiščih simbolično srečujejo duhovi, ki se nahajajo tostran in onstran smrti, medtem ko so pesniki skupaj z drugimi umetniki svojevrstni šamani, ki delujejo kot mediji pri prevajanju oz. interpretiranju ekstatičnih čustev v družbeno realnost. Pesniško zbirko Nataše Velikonja Prostor sred križišč zato lahko beremo na več načinov: kot hermenevtično zgodbo o prepletanju več slojev realnosti, kot lezbično izpoved o premagovanju osamljenosti, kot alegorijo o sedmih smrtnih "grehih" in kot satiro na stanje v današnji družbi, ki je med epidemijo postalo zlasti za umetnike še bolj utesnjujoče in deprimirajoče. Zbirka Prostor sred križišč bi si v slovenskem literarnem prostoru zaslužila več medijske prepoznavnosti, saj je tako iz slogovnega oz. oblikovnega kot iz vsebinskega vidika vrhunsko delo, ki vznemirja in bo vznemirilo še številne nemirne duhove ...

Iz oddaje S knjižnega trga.