Slednje ne v smislu pretiravanja in izmišljanja prisiljenih grobosti in izstopanj. Že to, da bralca milo rečeno preseneti, kako nov pogled mu pisec odpira na resničnost in notrino ljudstva, ki že stoletja živi v Evropi in z Evropejci, ko mu govori o tragičnosti nekega predsodka in sovražnega odpora.

Več kot očitno je – in to nam odlično informirani pisec z vrhunskim fabuliranjem in pretanjenimi literarnimi orodji neprizanesljivo prikaže, da Ciganov oziroma po novoreku cinične politične korektnosti Romov nikoli nismo razumeli, tolerirali in sprejeli. Da ostajajo kasta nedotakljivih evropske civilizacije ne glede na gostiteljski oziroma bolje rečeno večinski narod, asimilativno raven, jezik in veroizpoved. Predsodkov še zdaleč nismo premagali z nažiganjem o enakopravnosti ter iskrenem dopuščanju različnosti. Če bi prišli z Zahoda, iz Amerike, potem morda …

V romanu Oblak kožne barve je Nebojša Lujanović povezal dve veliki katastrofi zadnjih stotih let: drugo svetovno vojno s holokavstom, kajti na seznamu "končne rešitve" so se zelo visoko znašli tudi Romi, ter vojno ob razpadu Jugoslavije. Pot v Auschwitz, njegove grozote in pobeg iz njega opisuje prvoosebnik, žrtev sama, in to s strahotno slikovitostjo priče, drugega obdobja pa se pisec dotakne le kot ozadja in duha časa – zato pa se toliko bolj poglobi v poti in stanja glavnih junakov, predvsem mladega urbanega Roma Denisa, ki išče svojo identiteto ter se ji v sovražnem okolju Gadž - se pravi Neromov - tudi neuspešno upira.

Spretno prepleteni tokovi posameznih in notranje povezanih zgodb naj nenapovedani ostanejo bralcu, kajti kljub moči in prepričljivosti so pripovedi postranska stvar, ogrodje, pogojno rečeno tudi vaba. Veliko pomembneje je razumeti sporočilo, kako odločilno, usodno je že zgolj naključje vrojenosti, in da družbena izoliranost največkrat nasprotuje posameznikovi izbiri in želji. Zdi se bogokletno izvlečeno iz drugega časa, a je še vedno grobo res, da o sreči in uspehu oziroma že samo o možnosti in izbiri lahko odloča odtenek kože, polnost ustnic, oblika nosu, barva las. Zakoni o rasni čistosti niso potemneli z zatonom nacizma – le da je Balkan, ki je razen skoka v obdobje omenjene ubijalske ideologije edino prizorišče romana, nihajočega med Zagrebom in osrednjo Bosno, seveda manj rigorozen s pravili, bolj eksotičen, zato pa nič manj krut, nečloveški in krivičen.

Roman Oblak kožne barve je obogaten s številnimi romskimi pregovori, modrostmi, vzkliki, mitologijo in okruški vsakdanjega govora. Nikakor ni odveč poudariti, da je prevajalec Urban Vovk tenkočutno prisluhnil umetnini ter jo kot takšno ponudil tudi slovenskemu bralstvu.

Iz oddaje S knjižnega trga