Ne morem mimo tega, da je to predvsem roman o generaciji, ki je imela ne glede na področje izobrazbe redno službo in je vedno lahko zapustila dobro stoječo podjetje in v času tranzicije tvegala prehod na novo delovno mesto, hkrati pa investirala v nakup novega stanovanja ali gradnjo hiše. Hipne ljubezni so preraste v dolgoletne zakone in njihovi otroci se danes za delo in življenje bojujejo povsem drugače, na kar nakazujejo tudi lucidni razmisleki proti koncu dela. In ta generacija je zdaj kolikor toliko blizu upokojitve. Kakšni izzivi čakajo posameznika ali zakonca, pa ni odvisno samo od njega ali njiju. Soočanje s sindromom praznega gnezda, staranjem telesa, lovljenjem smisla zakona kljub spogledovanju z drugimi, problemi odraslih otrok, za katere te še zmeraj skrbi, in vlogo starih staršev nam prepričljivo odpira roman Resnica ima tvoje oči.

Zgodba teče predvsem na treh časovnih ravneh – protagonist, ki ima le še nekaj ur delovne dobe do upokojitve, se rad vrača v spomine, predvsem v noč, ko je spoznal ženo, pa tudi k sedanjosti in obisku tekme slovenske košarkarske reprezentance. In tukaj je presečišče odločilnega dogajalnega kraja – zasnova same zgodbe se začne v Turčiji, kjer sta se v Istanbulu spoznala glavni junak Miha in Mija, se kmalu zatem poročila in prek vzponov in padcev prišla do upokojitve. Oba lika sta predstavljena večplastno, njun vpogled v intimno in družinsko življenje je stvaren. Ključno vprašanje, ki se postavi že na samem začetku zgodbe in ostane odprto, se nanaša na biološko očetovstvo sina Roka. Razčlenjevanje preteklosti tik pred protagonistvo upokojitvijo s testom DNK pa prinese tudi obsojanje, ko v Istanbulu življenje izgubita sin in njegova žena ter za sabo pustita predšolska otroka. Prav vloga starih staršev Mijo prikaže kot predano in polnokrvno žensko z nikoli izgubljenim materinskim nagonom, Miho pa kot nekoliko zadržanega moškega, ki ne bi prevzemal vseh dedkovih nalog kot storitveni servis. Prav tako spoznavamo, da zna biti protagonistova dolgoletna ljubezen veliko bolj razsodna, razumna in živahna upokojenka, ki se še zmeraj radosti življenja in tudi Miho drži pokonci. Tudi v najbolj ključnem trenutku, ki povsem spremeni njuno dokaj umirjeno življenje. Ravno ta zasuk, ki se mu v sanjah oglaša kot troblja, v resnici pa je zvok mobitela, ki na novoletno jutro sporoči o smrti njegovega sina in njegove žene, je predstavljen prepričljivo. Zvočna kulisa oziroma bujenje sredi sanj je kot dokončen rez srečnega življenja, zdaj se bo moralo postaviti in urediti na novo. Tukaj pridemo do pomembne teme – časa, ki nenehno teče, protagonist pa ga ves čas analizira in se o njem sprašuje.

Roman Resnica ima tvoje oči je pisan v tretji osebi ednine in v živih dialogih, ki dobro prikazujejo slike. Razdeljen je na tri dele, in sicer na prolog, ki je postavljen v poletje 1982; na prvi del: prej, in drugi del: potem. Dogajalni čas je umeščen od 28. decembra do pozne sredine januarja, dodali pa bi lahko letnici 2017 in 2018, saj se protagonist spominja obiska resničnega senzacionalnega dogodka v Istanbulu – to je zmage slovenske ekipe na košarkarskem prvenstvu. Zanimivo je, da je avtor poleg Ljubljane in okoliških vzpetin za dogajalni prostor izbral medijsko vse bolj izpostavljeno Turčijo, obregne se tudi ob Pamuka in literarni turizem, ki vodi tja, ter se opre na Platformo Michela Houellebecqa, ko namigne na seksualni turizem. Teroristični napad v eminentnem istanbulskem klubu povsem spremeni protagonistove načrte ob koncu delovne dobe. In takrat je ta resnica najhujše dejstvo: Miha je izgubil nekaj najlepšega in dragocenega.

Roman Resnica ima tvoje oči odpira različne razmisleke, predvsem pa govori o eksistenci posameznika in njegovi umeščenosti, ki jo prinaša starost. Kaj početi z življenjem, ko veš, da si skorajda na koncu. Kaj storiti, kako ubežati temu, da se ne razpustiš in zapustiš. Vprašanja o zakonitosti življenja protagonista vznemirjajo in ga nenehno vlečejo v razmišljanje, primerjanje in opazovanje, ki pa niso ne samopomilujoča ne hladna ali abstraktna. Ti odseki so prikazani slikovito in zgovorno, tudi z intertekstualnostjo, kot je npr. Hemingwayev samomor, in s protagonistovo željo, da bo v pokoju končno prebral zbirko svoje mladosti Sto romanov. Ko že misli, da se bo to spet izjalovilo, mu vendarle ostane upanje, da mu bo uspelo. Kot tudi spozna, da vse ne more iti tako, kot si posameznik zamisli.

Samo Rugelj je dokazal, da mu tudi pisanje literarnega dela ne pomeni težav. V romanu Resnica ima tvoje oči večkrat zasledimo avtorjev duh po športnem življenju in ljubezen do literature. Delo nam v razmislek ponuja večno temo staranja, izgubo najbližjih, celo otroka, ponovno prevzemanje starševske odgovornosti in soočanje s tem, da ima vsako življenje svoje zakonitosti, na katere posameznik nima stoodstotnega vpliva, ne glede na to kako obrača in načrtuje. In vsaka resnica, kot je rekel protagonistov sin, ima res tvoje oči.