Zdaj se falangi piscev, ki bodisi kritično bodisi z naklonjenostjo pišejo o svojih očetih, pridružuje vedno duhoviti in avtentični Nenad Veličković, ki je, kot poudarja v intervjujih, želel odložiti njegovo drugo smrt.

Roman je v slovenščino prevedla Đurđa Strsoglavec. Foto: Založba *cf.
Roman je v slovenščino prevedla Đurđa Strsoglavec. Foto: Založba *cf.

Če velja, da je prva smrt fizična, potem druga nastopi v primeru, ko se nas nihče več ne spominja. Ampak če je Veličković z romanom Koncerti za oboo želel – kot temu radi rečemo – očetu "postaviti spomenik", potem se je tega lotil z nevsakdanjo potezo, popisal je predvsem zadnjih petnajst turbulentnih let življenja, ki sta jih skupaj preživela v družinskem stanovanju v sarajevski stopnici, bolj ali manj med pričkanjem, medsebojnim obtoževanjem ali sarkastičnim negovanjem generacijskih razlik.

Naslov romana je neke vrste evfemizem, v "prevodu" bi lahko pomenil tudi Pričkanja z očetom. Pravega imena pripovedovalčevega / Nenadovega očeta nikoli ne izvemo, oboist iz naslova je (zdaj že pokojni) oče, ki je kot glasbenik služboval v sarajevski filharmoniji. Pripovedovalec ga največkrat imenuje Stari oboist, to distancirajoče naslavljanje oziroma čustvena odtujenost pa v romanu ni čisto ekskluzivne narave, Nenad skoraj nobenemu liku (izjema je njegova veliko mlajša ljubimka) ne pritakne osebnega lastnega imena, temveč jim dodeli vzdevke ali poklicne metonimije.

Koncerte za oboo so poimenovali tudi roman o toksični moškosti, kar do neke mere drži, čeprav Veličković očetovo patriarhalno držo in vzvišen odnos do okolice pozneje v procesu samoironije preslika tudi nase.

Simon Popek

Koncerte za oboo so poimenovali tudi roman o toksični moškosti, kar do neke mere drži, čeprav Veličković očetovo patriarhalno držo in vzvišen odnos do okolice pozneje v procesu samoironije preslika tudi nase; nima se za moralno superiornega junaka, v romanu se protagonist, arhitekt v krizi poznih srednjih let, zave, da ju – kljub generacijskim in ideološkim razlikam ter drugačnemu značaju – združujejo iste hibe in pomanjkljivosti. Oba lika pa združuje še nekaj –, in to je genialna poteza Veličkovićevega romana –, obsesivno skupno spremljanje turške žajfnice Feriha in njenega nadaljevanja Emirjeva pot. Skozi to nit se v romanu razpre širša zgodba o očetovem propadlem zakonu, razpadu neke države, tranziciji, nikoli realiziranih družinskih in partnerskih odnosih.

Roman je poln elips, besednih iger in metafikcijskih prijemov, bralca skratka neprestano preseneča, vključno s časovno nedoločljivostjo posamičnih dogodkov, ki jih Veličković razrešuje s še posebej izvirno zasnovano časovnico družinskega voznega parka od sredine šestdesetih let do danes. Navezovanje na katalogizirani spisek očetovih avtomobilov z letnicami nakupa je nemalokrat edina časovna determinanta posamičnega dogodka, izrazi naklonjenosti do pločevine, podprtimi z ljubkovalnimi nazivi posamičnih modelov, pa so samo še ena ilustracija inovativnosti zgodbe o kompliciranih medčloveških odnosih.