Zgodba se dogaja v 20. letih prejšnjega stoletja v Rimu, ko je Italijo že tlačil Mussolinijev fašizem. V bogataški mestni četrti živijo vdova Mariagrazia Ardengo ter njena otroka Carla in Michele. Družina je tipična predstavnica obubožane rimske aristokracije - živijo v vili, na katero so vzeli hipoteko, grozi pa jim, da se bodo morali preseliti v manj imeniten del mesta. Trojici vsak dan dela družbo materin ljubimec, dobro stoječi špekulant Leo Merumeci.

Odcvetela in ljubosumna Mariagrazia in Leo sta ljubimca že 15 let, Leova strast pa se je v tem času ohladila in oko je vrgel na mlado in neizkušeno Carlo, ki je ravno praznovala 24. rojstni dan. Peta oseba v romanu je Lisa, prijateljica matere in nekdanja Leova ljubimka, ki je prav tako že doživela boljše čase. Lea je Lisi speljala ravno Mariagrazia. Zdi se, da je pri Ardengovih dan enak dnevu - Leo prihaja na kosila in večerje, skupaj hodijo na plese, v gledališče in restavracije, Mariagrazia pa ima vsak dan ljubosumne izpade, saj misli, da jo Leo vara z Liso. A Merumeci v resnici že nekaj časa dvori Carli, ki je obupana zaradi svojega položaja in si želi novega, drugačnega življenja. Osvaja jo za hrbtom njene matere, ki ničesar ne sluti, saj je prepričana, da je njena resnična tekmica Lisa. Micheleja medtem hoče v posteljo spraviti ravno Lisa, a mladenič se ji nikoli ne pusti do konca zapeljati. Leo medtem uresniči svoj načrt in Carlo, ki jo je spoznal kot majhno punčko "s kito na hrbtu in golimi nogami", zvabi k sebi domov. Za njuno razmerje slučajno izve Lisa, ki to pove Micheleju. Čeprav je Michele še malo prej razmišljal, da bi bila poroka Carle in Lea rešitev za njegovo družino, pobesni, ker se je Carla vdala Leu. Kupi revolver in odide k Merumeciju domov, da bi ga ubil. Med potjo si v glavi zamisli prizore, ki bodo oziroma bi lahko sledili, če bi res ustrelil Lea. Predstavlja si, kako bi na prostor za priče stopile njegova mati, sestra in Lisa ter kaj bi sodniku povedal on sam. A ko končno pride k Leu, tam najde tudi Carlo.

Roman, ki je že napovedal neorealizem (približno med letoma 1940 in 1950 je zajel predvsem italijansko pripovedništvo in kinematografijo), ima zelo gledališko zgradbo in med branjem se včasih zazdi, da se vse skupaj godi na odrskih deskah. Neprizadeta iz naslova sta zlasti Carla in Michele, ki ves čas ugotavljata, da ne čutita ničesar. Zlasti Michele veliko razmišlja o tem, ali je sploh sposoben kaj čutiti in to pokazati. Nenehno v zrak visi tudi škandal, ki pa se ne zgodi. Mariagrazia namreč ne izve, da se je njena hčerka zapletla z njenim ljubimcem. Brat in sestra na koncu izbereta povprečno življenje, kakršno jima ob rojstvu v bogato družino ni bilo namenjeno - sta izbiro dobrih 20 let pozneje sploh imela?

Delo Neprizadeti (Gli indifferenti) je prvi roman Alberta Moravie. Roman je močno zaznamoval italijansko pripovedništvo 20. stoletja. Izšel je leta 1929, in sicer ne čisto brez težav - Moravia je imel takrat šele 22 let -, a kritiki so ga pohvalili. Nekaj let pozneje je postalo jasno, da gre za enega najbolj zanimivih in drznih poskusov italijanskega pripovedništva tistega časa. Neprizadete je Moravia začel pisati leta 1925 med zdravljenjem kostne tuberkuloze. Roman je bil končan tri leta pozneje. Moravia je v Neprizadetih odlično orisal rimsko visoko družbo, ki se je iz različnih vzrokov znašla na robu propada.

V slovenščini lahko beremo še njegova dela Rimljanka, Zakonska ljubezen, Rimske zgodbe, Avtomat, Dolgčas, Človek, ki gleda ter Jaz in on. Pisatelja je Mussolinijev brat Arnaldo uvrstil med moralno oporečne avtorje, Vatikan pa je njegova dela uvrstil na seznam prepovedanih knjig. Fašistom je Moravia, ki je bil tudi pozneje vedno tarča konservativcev, odgovoril, da v fašizmu ni prostora za ljubezen, prijateljstvo in zaupanje, ampak le za egoizem.

Tina Tarter