Včasih se pač življenje zalomi, vse več je slabih izkušenj z ljudmi in prihodnost je negotova. V boju za preživetje se mora nenehno prilagajati, menjavati poklice in službe, opravljati delo, za katero je njena izobrazba odveč. Sprašuje se, kako smiselno preživeti tisoč praznih dni, kako narediti Nekaj iz Nič. Njena izpoved je osebna, ne govori v imenu svoje generacije, ki prav tako pogosto naleti na zaprta vrata.

Umetnost najbrž ne more imeti pomembnejše naloge, kot je ravno ta: izpovedovati sebe, kot je v disputu o poeziji zapisal Witold Gombrovicz. Za Schopenhauerja je osnovno poslanstvo umetnosti osvoboditev in očiščenje med nenehnim beganjem za nečim in pred nečim. Oboje velja za poezijo Nevenke Miklič Perne. Umetnica je vržena v svet brez vrednot, ki jih nadomeščata pohlep in brezobzirnost. Tudi uveljavljenje in "trženje" poezije potekata po načelu: ti meni, jaz tebi. A njena lisičja vstopnica za multimedijski svet ne pozna zvijač: "Jaz sem ta postopek, ki se vam dogaja … jaz sem ta vstopnica, ki je še niste plačali."

Pesnica se v javnosti pred strogo poroto, ki naj bi presojala vrednost njenih pesmi, predstavlja kot nerazumljena tujka. Svojima otrokoma posveča vso skrb in ljubezen, njeno otroštvo pa so za vedno zaznamovale stiske in tragični dogodki v družini, o katerih pa ne more govoriti. Rešitev in smisel najde v materinstvu. Čeprav "so otroci naporna bitja", zlasti v Uspavanki zazveni nežnost ob pogledu na dete, "sladko kot popek marjetice, nedolžno kot potoček na začetku poti". Speči dojenček ima moč, da najtemnejšo sobo življenja razkuži teme.

Najvarnejše zavetje, kamor se umetnica zateka, pa je ustvarjanje. "Želja po pisanju pride navadno po mačji stezici, zelo naskrivaj, zelo prihuljeno." Za nekatere je slikanje ali pesnjenje le terapija, ki nadomešča jok. A kako pomembna je, pove pesem To: "Pesem pa je sramežljiva in bojazljiva. Spravi me na kolena, ko se podim za njo … Prodam se, pustim otroke, da jočejo, moža zapustim, še opazi ne, ko izginem, in grem za njo."

Današnja neoliberalistična družba priznava samo uspešne ljudi, ki se znajo na kakršen koli način uveljaviti. Za umetnost je le malo posluha, še zlasti, če nisi med izbranci trenutno vladajoče stranke. Mnogi mladi morajo po končanem študiju pozabiti na življenjske cilje in za preživetje opravljati delo, ki je daleč od njihove usmeritve. Ob tem se zaveda, da bo treba še naprej lagati v prošnjah za službo, in se samoironično sprašuje, ali bi sploh kdo hotel zaposliti sanjača z razcapano dušo, otroka, že dvajset let ujetega v odraslo telo. Pri tem si pomaga z ironijo: "Res imam srečo, moje telo je ena sama sreča. Z njim lahko pospravljam, iščem odgovore, lahko jočem in obupujem …"

Pesniška govorica Nevenke Miklič Perne v zbirki Lisičja vstopnica je sodobna, njeni prosti verzi z notranjim ritmom, ki se prilagaja vsebini, ohranjajo stavčno strukturo in ločila. Za opise vsakodnevnosti ponekod uporablja pogovorni jezik: "Kaj naj naredim, ko mi vse pade dol? Nekako bo treba preživet še do smrti. Bog ve, kje je še to. Do takrat se bo treba še malo namatrat." Izvirne metafore delujejo v skladu z vsebino, težko, mračno: "Včasih se usedejo usodni dnevi na koledar … Zvrhani kamioni vozijo iz mene čas, energijo, spanje … Svet je kisel, lomi se v meni."

Pesem Konec poletja pa se nepričakovano vsaj za trenutek preda šibkemu upanju: "Vreme se je obrnilo, sence so se spremenile, /…/ Upanje je znova vzklilo, čeprav na osnovi lažnih informacij. Ampak upanje je le upanje, vsi vemo, kako je z njim in kako brez njega."

Iz oddaje S knjižnega trga