Afriško leposlovje pri nas še vedno predstavlja hudo ezoteriko (nobelovec Naguib Mahfouz je verjetno eden redkih avtorjev z več slovenskimi prevodi), zato ga ob literarnih vrednostih nujno obravnavamo še s sociološkega, zgodovinskega in političnega vidika. Kolonializem in postkolonializem sta rdeča nit tudi v Ngugijevem literarnem ustvarjanju; pisatelj se je v pokristjanjeni Keniji kot potomec gikujskih staršev rodil leta 1938, izobrazil pa se je najprej v Ugandi, pozneje pa še v Angliji, da bi v času po osamosvojitvi zavrnil pokristjanjevanje, spremenil ime ter začel pisati v lokalnem jeziku.

Najbolj nasilno obdobje kenijske zgodovine – sedemletno izredno stanje, ki je leta 1963 nazadnje pripeljalo do osamosvojitve – ga je med izobraževanjem v tujini zaobšlo skoraj v celoti, kar pa njegovi književnosti ni vzelo urgentnosti in silovitosti. Ngugijeva najbolj znana dela se ukvarjajo prav s ključnim obdobjem z začetka in sredine šestdesetih let, ko se je kenijsko ljudstvo najprej osamosvajalo od imperialnih agresorjev, da bi se takoj zatem kritično uprlo še lastni buržoaziji, ki je po prevzemu oblasti hitro povzela represivne metode nekdanjih britanskih kolonialistov. Novi režim bo na lastni koži občutil tudi Ngugi, konec sedemdesetih let si bo po vrnitvi v domovino z dramskimi besedili nakopal jezo tako cenzorjev kot oblastnikov, pretirano vplivnega ustvarjalca, ki je z gikujščino nenadoma neposredno nagovarjal sonarodnjake, bodo aretirali in za nekaj časa zaprli.

Frantz Fanon je tudi v formiranju in dokončni artikulaciji Ngugija igral pomembno vlogo, npr. pri odločitvi, da po skoraj dvajsetih letih ustvarjanja angleščino kot primarni jezik izražanja zamenja z gikujščino. Roman Pšenično zrno – objavil ga je še pod krščanskim imenom James Ngugi – je nastal v času, ko sta evforija ob neodvisnosti in dekolonizaciji že nekoliko splahnela, prihajalo je celo do težav z nacionalno identiteto, odražal se je kaos v procesu sprememb. Od tod odločitev, da v romanu o dinamičnem dogajanju v kenijski vasici tik pred razglasitvijo neodvisnosti uporabi številne zorne kote pripovedovanja, da ni enotne naracije in da v tej razpršenosti – kjer v flashbackih opiše različna obdobja kenijske zgodovine in zgodbe o krvavih spopadih med osamosvajanjem – ponudi kompleksne in celo nasprotujoče si želje (anti)junakov.

Pisec uvodne besede Simon Dikandi pravi, da je Pšenično zrno "roman razočaranja, nesporazuma in pomote", zaznamujeta ga dvom in negotovost. Lahko ga beremo tudi kot afriško verzijo kritičnega pogleda na narodnoosvobodilni boj, kakršnega smo po drugi svetovni vojni poznali na naših tleh, za delo, ki skuša demitizirati junake osamosvojitve, njihova dejanja pa postaviti pod vprašaj. Pšenično zrno (pa tudi nadaljevanja Ngugijevega opusa) lepo pokažeta, da prenos oblasti prinese nove težave in represijo z drugačnimi sredstvi. S tem romanom je avtor dokončno dozorel, zavrnil je diktat starejše generacije piscev, ki so zagovarjali stare doktrine afriškega leposlovja ("zavedanje lastne zgodovine"), raje se je oprijel prepričanja, da izključno posvečanje zgodovini ni prava pot, saj da ukvarjanje s preteklostjo ne sme zamegliti krize sodobnosti.