Med zemljo in zrakom se giblje tudi roman Nočni let. Kratek roman pisatelja, ki doživel usodo svojega romanesknega junaka – izginil je z letalom leta 1944 na letu nekje v temačnem objemu noči tako kot Fabien, pilot poštnega letala.

Roman, ki pove vse o tem, kako je bilo leteti na začetku tridesetih let prejšnjega stoletja, ko še ni bilo inštrumentov današnjega časa, je predvsem pripoved o ptičji perspektivi letalcev, a se ta združi s trdno zemeljsko podlago, torej z žabjo perspektivo. In z žabje perspektive direktorja argentinskega letališča je življenje vkalupljeno v mrežo pravil, postavljenih le zato, da bi preprečili nesrečo, česar pa človeška pravila niso zmožna narediti.

Riviére – glavni nadzornik (direktor) – pravzaprav hoče pretentati nepredvidljivo naravo, ki ima v letalskem svetu vedno zadnjo besedo. Hkrati pa želi konkretizirati nekaj, kar ostaja nedorečeno, v svoje roke hoče vzeti človeško usodo. Kot protipol je postavljen nasproti meditativnim občutjem Fabiena v letalu, ki je v svojem lebdečem stanju odvisen od zemeljske podlage: "Fabien si je z vsemi močmi prizadeval, da bi obvladal letalo, v pilotski kabini se je sklanjal nad žiroskopske kazalce, kajti zunaj ni več razločil meje med zemljo in zrakom; bil je izgubljen v temi, ki je goltala vse, kot nekoč prabitna tema z začetka sveta."

Nočni let je roman o krhki eksistenci modernega človeka, ki je kljub tehnologiji izpostavljen osebnim in naravnim nesrečam. Ko pogledamo v življenja pilotov in drugih letaliških delavcev spoznamo, da kljub Riviérovim prizadevanjem niso brezhibni stroji, ampak ljudje s čustvi in napakami, ki lahko privedejo do tragičnega dogodka, pri čemer pa je odločilna višja sila.

Povezava med zemljo in zrakom je kratkih valov: "Takšni so kratki valovi. Ujamemo jih, toda obenem ostanemo gluhi. Nato se brez razloga vse spremeni. Živim se zdi, da je posadka, katere položaj je neznan, že izven časa in prostora in se na belih listih radijskih sprejemnikov že pojavljajo zapisi duhov."

Lejla Švabić