Vanj smo vstopili pompozno, z lagodnim pričakovanjem in slepim upanjem ter na velikih vratih skupne človeške, planetarne usode odprli Pandorino skrinjico, prostor vojne, izkoriščanja, grabežljivosti, cinizma in brezobzirnosti.

Formalno je zbirka XXI razdeljena na štiri cikle. Prva cikla Vedno na poti in Proti toku in čez ovire sta notranje povezana. Tretji cikel se sprašuje: A je tam?, temu pa sledi obrat v pesmi z naslovom Druga smer. Četrti cikel ima pomenljiv naslov Preprosto čudovito in zaključuje pesniško zbirko s pesmijo z naslovom Preprosto.

Oblika pesmi – torej naslov, latinski rek in nato pesem sama, ki v transformirani jezikovni podobi postavi piko na i – je usklajena z veliko pomembnejšo vsebino. Tu ne moremo pričakovati lebdenja v zraku, prisluškovanja, nekakšne skrivnostne pisave pesniških postopkov ali lirske samozagledanosti; pogled, ki nam ga posreduje pesnik, je trden, jasen, čist kot kristalno nebo. Načela-zakoni-izreki, ki so nam jih posredovali Seneka, Livij, Publilij Sirec, Hipokrat, Cicero in številni drugi, niso zgolj kratkočasni navedki, niso puhlice, na katere bi se sodobno uho odzvalo s skomiganjem ramen, prezirom, spervertirano brezbrižnostjo, ampak so globoka spoznanja, misli, ki bodo veljale, dokler bo obstajalo človeštvo.

Popolnoma jasno je, da je svet izgubil kompas, da nas narava preteče opozarja, naj se ne igramo s svojo usodo. V razvrednotenem in zrelativiziranem svetu ima vsak svojo resnico, sodobno in udobno floskulo, ki omogoča poljubno jemanje tistega, kar nam trenutno ustreza. Novica Novaković v pesniški zbirki XXI kaže, da ni tako. Umirjeno, preudarno, usmerjeno vodi bralca k temeljnim spoznanjem, da nismo sami, da so tudi drugi, da je skupnost, v kateri mora priti do razumevanja, ne do brezvestnega tekmovanja in pohlepa. Dobiček ni mogoč brez škode drugega, pravi Publilij Sirec.

Tudi o mrtvih ne moremo govoriti z natolcevanjem, izmišljanjem, popačenjem, ki je pravzaprav človekova potreba po uvajanju demonskega, ko mrtvi postane predmet obtoževanja, sovraštva, ki prihaja iz strahu in bojazni, kot bi zaklinjali zlo in povzročali zlo. Zato pesnik k reku Hilona iz Šparte O mrtvih nič razen dobro dodaja:

"... ne obtožujte, ostanite objektivni in pustite moje ime, da lebdi / brezskrbno nekje med vami, tako kot kosti ležijo pod kupom / zemlje, saj vam ne morem škodovati, ne morem zbežati, nikamor."

Pesnik opravi veliko delo, ko s svojimi verzi posveti na vse plati življenja, na razmere v svetu, v načine, kako izgubljamo drug drugega, kako se drug proti drugemu borimo, da bi v tekmi s časom, v vse večji hitrosti, ob manipuliranju z informacijami in vabljivimi, zapeljivimi vizualizacijami medijske moči pridobili kanček prednosti in se zavihteli na prestol bogastva, z množico paragrafov, zakonov, ki so sami sebi namen in omogočajo ribariti v kalnem. Več zakonov namreč največkrat pomeni brezzakonje, je med drugimi odlično analiziral že Franc Kafka. Želimo si oblast nad drugim zaradi oblasti same, zaradi fiktivne slasti, saj nam pomaga pozabiti, hkrati pa nam daje varljiv občutek, da smo nesmrtni, nedotakljivi, svobodni in koristni, v resnici pa vse te anomalije spodjedajo družbeno tkivo, ki iz uravnovešene medsebojne povezave pije življenjsko kri in vnaša strup zla in kaosa.

Ko berem pesniško zbirko Novice Novakovića XXI, se mi zdi, da sem odprl povsem neznano, po krivici prezrto stran poezije, kot bi na popolnoma nov način spregledal, kot bi odprl novo poglavje, premik k etosu. Kot bi stopil na svež vrt, prevetren, umit, jasen, brez lesketajočega se izmikanja, kjer so tudi sence čiste in jasne, z ostrimi preudarki, pretehtano mislijo, resnicoljubno in iskreno, z iztegnjeno človekovo dlanjo, z željo po izboljšanju. In ne le to, pesnik tudi pokaže, kako je to mogoče uresničiti: s človeško, pesniško vizijo skupnega vseplanetarnega bivanja. V tej točki se pesniška utopija in človekova stvarnost tesno prekrijeta. Vedno je bil pesnik tisti, ki je sanjal o boljšem svetu in ga je zato svet zmerjal s čudakom, ta pa je pel, dokler ga niso slišali poznejši rodovi in si ga prisvojili; navsezadnje imamo čudovit primer v Prešernu in njegovi Zdravljici.

V perspektivi časa ima pesnik Novica Novaković temeljit razlog, da piše z glasom, ki skorajda monotono teče skozi bralca, vse upe polaga v besede, misli, razumske korelacije. Enorazsežna ravnina, podredna dimenzija, odpira mogoč nagovor človeku. Hkrati se zaveda inflacije besed, ki ne pomagajo v praznem čvekanju, ampak samo v upanju in trudu biti drugačen, boljši človek.

Z natančnostjo in občutljivostjo pesnika ugotavlja vse slabosti in stranpoti sodobne skupnosti, vzvode moči, oblastnosti in nesorazmerno porazdeljenega kapitala, pa tudi najnižjih strasti, brezobzirnega egoizma …, recimo v pesmih Dežela anonimk, Pohlep in drugih. Pri tem je domiseln v svojem prizadevanju, da v pesniškem jeziku etičnega kodeksa razčleni latinski izrek in mu doda novo dimenzijo. Odločilna je spregovorjena, zapisana, premišljena beseda, "razum in srce / pa nas lahko skupaj vodita po poti kreposti in sožitja z naravo," (v pesmi Razum) ... »da lahko ustvarimo spremembe, na bolje, za / enaindvajseto stoletje, za novi svet, resnično, a tako preprosto« (v pesmi Preprosto). To je pesnikova prošnja, epopeja, za morda najdeno, morda usmerjajoče življenje, je prag pred morda ne zadnjim dejanjem, vsekakor pa pred čudovito preprosto mislijo:

"Daleč od povprečja, skromno in nepodkupljivo, daleč od pohlepa / in brezobzirnosti, predvsem pa pošteno, spodobno, z možgani / v lobanji in s srcem v prsih, navkljub izginjanju vrednot in vse / večjim razlikam, navkljub neenakostim, vztrajno, nepremagljivo / in odločno, za nekaj, za kar je vredno živeti, za kar se je vredno / boriti, za smisel življenja, za majhne reči, za tebe in za vse druge ... brezkompromisno ... / ... za nov dan z vizijo, z upanjem, / da je vse mogoče ..."

Knjiga Novice Novakovića XXI je pomembna v svojem pesniškem zasuku iz čiste estetizacije v popoln etos vizije človeštva. Je temelj, vnovič odkrita osnova za premišljevanje in rahljanje brezbrižnosti, dosleden zapis, naslavljanje na nas vse, s prošnjo skrajnega časa, da na svet in ljudi okrog sebe pogledamo drugače, manj ozko, razumevajoče, bolj spodbudno, predvsem pa resnicoljubno, pošteno in iskreno.

Na prelomu časa se nahaja vse človeštvo, to vsi dobro vidimo, čutimo, ne zgolj slutimo. Še nikoli nismo bili tako blizu zdrsu, ki se v naslednjem hipu spremeni v drvečo skalo. V kakšen svet se lahko predrami takšen svet? In kje je človek, vsa bitja planeta, drevo in zgodovina?

In kakšen je ta svet, kako daleč drvi zgodovina, kako globoko lahko pade človek? Pesnik odgovarja z besedami antičnih modrecev – grških mislecev in rimskih pravnikov, vanje pa je zajeto tudi vedenje drugih ljudstev.

Marko Elsner Grošelj, iz oddaje S knjižnega trga na 3. programu Radia Slovenija (ARS).