Rimljanka Gemma se z najstniškim sinom Pietrom vrne v Sarajevo, kjer se je pred 16 leti rodil. Njegov oče Diego, italijanski fotograf, je tam med vojno v Bosni umrl. Gemma želi fantu približati očeta, ki ga ni nikoli poznal, in razkriti resnico o njegovem spočetju in rojstvu. A v mestu, ki ga je zaznamovala vojna, tudi njo samo čakajo presenetljiva spoznanja ...

Protagonistko preganjajo spomini: spomini na njeno strastno ljubezen z Diegom, s katerim sta se spoznala prav v Sarajevu v času olimpijskih iger leta 1984, ko je obstajala le slutnja vojne v prihodnosti; spomini na njun boj z neplodnostjo in njen obup, ki jo je pahnil skoraj na rob razuma in zaradi katerega se je podala v skrajnosti, da bi uresničila svojo gorečo željo po otroku. Po Diegovem otroku.

"S Pietrom sem o njegovem očetu vedno skušala govoriti lahkotno. Pripovedovala sem mu, kako je bil smešen, s svojimi nojevskimi nogami ali redko brado, ki si jo je puščal, da bi bil videti starejši. Povedala sem mu, kako se je nekoč vrnil, prepričan, da je posnel najboljšo reportažo v življenju, potem pa ugotovil, da je v aparat pozabil vtakniti film. Nisem mu zamolčala, kako so mu, medtem ko je hodil, lezle dol hlače; ker je bil presuh, tako kot ti, sem mu rekla, in se ni spomnil, da bi vanje vstavil pas, ker je bil raztresen, tako kot ti. In vsakokrat sem pogoltnila solze in se smejala ... Res je, odkar je bil na svetu, sem v njem krčevito iskala njegovega očeta."

Vezni člen med preteklostjo in sedanjostjo je Sarajevčan Gojko, Gemmin prijatelj, prek katerega je spoznala Diega, zdaj pa njej in Pietru v vlogi vodnika po povojnem Sarajevu razkriva tudi druge odtenke preteklosti.

Roman Novorojen, v Sloveniji uspešnica letošnje pomladi in poletja, je v Italiji pod naslovom Venuto al mondo izšel leta 2008 in dobil nagrado campiello. Knjiga, v kateri Margaret Mazzantini spretno prepleta več zgodb in se sprehaja med preteklostjo in sedanjostjo, je kmalu postala mednarodna uspešnica, pisateljičin mož Sergio Castelitto je po njej posnel film s Penelope Cruz v glavni vlogi. Avtorica mojstrsko opisuje vojno in to, na kakšen način tragično zaznamuje življenja ljudi, zato se zdi skoraj neverjetno, da je v času vojne v Sarajevu sploh ni bilo.

V pogovoru za založbo Penguin, pri kateri je knjiga izšla v angleškem prevodu pod naslovom Twice Born, je povedala, da so vojne vse enake in da je želela o vojni pisati kot o metafori, absolutnem zlu in nekakšnem teatru človeškega absurda, kjer se ljubezen konča in groza začne. Medtem ko je sama leta 1991 skrbela za svojega prvorojenca (ime mu je Pietro!), se je na drugi strani morja začenjala vojna, vojna v srcu Evrope. Iz Italije pa so humanitarno krizo opazovali kot nekaj oddaljenega, nekaj, kar pravzaprav nima kaj dosti opraviti z njimi.

"To knjigo sem napisala z željo ujeti prejo lepote in človeške strasti med mnogimi krivicami, ki so jih utrpeli. To knjigo sem napisala, ker ne smemo pozabiti," je v omenjenem intervjuju povedala Mazzantinijeva, ki ima sama štiri otroke, zato se je skoraj neverjetno tankočutno postavila v kožo neplodne ženske, ženske, ki zato, ker ne more postati mati, izgublja vero v smisel življenja.

"Ko sem pisala knjigo, nisem stala pred ogledalom, ampak sem pogledala skozi okno. Opazovala sem svet in mu prisluhnila. Razmišljala sem o naši razvajeni družbi Zahoda in našem trdem, pokomunističnem Vzhodu. Razmišljala sem o teh usodah, oddaljenih druga od druge, ki se, ne da bi se tega zavedale, pomikajo druga proti drugi, iščejo druga drugo, da bi si medsebojno pomagale zaceliti rane, našle zdravilo za žalost življenja in skupaj našle smisel v praznini vojne."