Stroju se moramo upreti z lastnimi telesi, je decembra 1964 na Univerzi Berkley v Kaliforniji zaklical študent in politični aktivist Mario Savio med študentskimi protesti proti vojaškemu posredovanju v Vietnamu in vlogi univerze v pripravah na vojno. A čeprav je bila njegova politična imaginacija upora – fizična zaustavitev postopne mehanizacije življenja, dela in izobraževanja – zastarela in retorična, je Savio izpostavil ključno razmerje med znanjem, kapitalom in vojno ter preroško napovedal protislovje novega načina dela, utemeljenega na kognitivni kooperaciji, ki tvori središče ekonomije v postindustrijski dobi, in v kateri je mehanični, industrijski stroj nadomestil digitalni, omrežni stroj.

Ambivalentnost emancipacije
Porajajoče zavedanje o kapitalističnem in vojaškem izkoriščanju znanja postane jedro gibanja 1968, kognitivno delo kot ključna produkcijska sila v novi obliki kapitalizma pa izkaže vso svojo notranjo ambivalentnost: po eni strani pričakovano emancipacijo (povečanje produktivnosti, krčenje delovnega časa, emancipacijo življenja od mezdnih obvez) in po drugi zajetje ter podreditev dela v ekonomsko past kapitalističnega in družbenega izkoriščanja. In v realnosti se je potencial emancipacije, ki ga je utelešal razvoj nove tehnologije, oblik dela in družbe, manifestiral prav v slednjem: povečevanje izkoriščanja, prekarizacija dela, finančni absolutizem in medijska diktatura, izguba solidarnosti ter empatije. Premišljevanja o prihodnosti spremlja obup, demokracija je postala impotentna, politična akcija nemogoča.

Da bi razumeli ta družbeni razvoj in nemoč sedanjosti, Franco Berardi – Bifo, marksistični in medijski teoretik ter kulturni aktivist, sledi pogojem mišljenja in razumevanja prehoda od modernega industrijskega dela do kognitivnega dela, ki izvira iz novih tehnoloških možnosti in analizira polstoletno zgodovino družbenih gibanj od študentskih uporov leta 1964 do gibanja Occupy iz leta 2011 – kajti če poskušamo razumeti sedanjost in si zamišljati prihodnost, se na politično voljo ne moremo zanesti. Kompleksnost življenja, tehnologije in hitrost informacij so njeno učinkovitost že odpravili, gibanja pa pripovedujejo o tokovih informacij, želja, strahov, možnosti in nemožnosti, premeščajo gledišče družbene imaginacije in preoblikujejo zavest o sedanjosti.

V knjigi Kognitarci in Semiokapital, ki jo je napisal za založniški program zavoda Maska na podlagi seminarja, ki ga je v okviru istega zavoda vodil maja 2014 v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova, Berardi začrta širok lok od marksizma do poststrukturalizma, ki odseva tudi dejanski lok miselnih in družbenih premen obravnavanega časa in hkrati njegove življenjske poti. Obenem knjigo zlahka beremo komplementarno z njegovo Dušo na delu, ki je pri Maski izšla pred tremi leti, ali drugimi njegovimi deli. Ne nazadnje, Bifo tudi v slog pisanja vnese odsev obravnavane zgodovine družbene emancipacije in sledi odprti interpretaciji v proizvajanju povezav ter pomenov, predvsem z namenom spodbuditi premislek o možnostih heterogenih avtonomij sedanjosti in prihodnosti.

Od družbene avtonomije k evforiji podjetništva in razkroju solidarnosti
Ideja družbene avtonomije gibanj 60. let 20. stoletja se je v naslednjih letih samodejno zlila z liberalistično zahtevo po popolni osvoboditvi podjetništva in interesi razvijajočega se kapitala ter preoblikovala v neoliberalni kult trga. Ni naključje, da se je ogromno inovativnih podjetnikov, ki so začeli delovati v 80. in 90. letih 20. stoletja, izoblikovalo prav v anarhističnih, avtonomističnih gibanjih 70. let. Preobrat, ki ga del vstajniških gibanj ni pričakoval, opisuje Fred Turner v svoji knjigi o transformaciji kalifornijskega konteksta od kontrakulture 60. do kiberkulture 90.: samopodoba svobodne skupnosti ustvarjalcev v zanosu libertarnega bratstva, uporniškega duha, psihedelične ekscentričnosti in tehnološke radovednosti se je z razvojem internetne kulture in digitalne tehnologije prelevila v samopodobo podjetnikov ter ekonomskih akterjev na visokotehnološkem trgu in naposled v novo obliko nihilističnega narcizma, ki eliminira sleherno sočutje do človeškega telesa.

In to je tudi pomembna značilnost preoblikovanja družbenih gibanj; medtem ko so v 60. delavci in študenti, raziskovalci, intelektualci korakali skupaj z idejo zavezništva in občutjem solidarnosti (tudi z občutkom, da gre za dve plati istega procesa: industrijsko delo in redukcija življenja na delo kot problem, kognitivno delo kot rešitev), se je ob spremembah delovnega procesa in družbene organizacije na vrhuncu ideje družbene avtonomije, ki ga Bifo locira v leto 1977, vez med kognitivnimi in industrijskimi delavci pretrgala. Osvoboditev podjetniškega duha predstavlja osvoboditev izpod primeža državne regulacije, ki je postala represivna, in obenem rahljanje vseh solidarnostnih ter družbenih vezi.

Prav leto 1977 je tisto, ko usihanje pričakovanj o politični rešitvi moderne krize postane očitno in ko se tesno povežejo občutja evforije ter obupa. Prvo spodbudi začenjanje tehnološke revolucije, drugo dogodki, ki izžarevajo temačno slutnjo razkroja družbene solidarnosti. Tega leta Steve Jobs in Steve Wozniak v sanfranciškem zalivu ustvarita blagovno znamko Apple, Italijo pretresajo vstaje mladih delavcev, na vodilni položaj v stranki torijcev se povzpne Margaret Thatcher, ki po zmagi na volitvah utre pot neoliberalni agresivnosti v VB, No future skupine Sex Pistols pa ujame duh mladih.

Svobodna politična volja vs. kompleksnost informacijskega omrežja
Naslednja desetletja je sicer zaznamovala rastoča družbena in produkcijska moč kognitivnega dela, a tudi usihajoča učinkovitost njegove politične sile. Bogastva življenja in obsežnost ter hitrost informacij presežejo meje razumskega nadzora ter politične volje. Pri tem ne gre za nasprotje med komunizmom in kapitalizmom, temveč med politično počasnostjo ter tehnološko hitrostjo, med ideološkim poenostavljanjem in informacijsko kompleksnostjo. Informacije postanejo tako pogoste, zgoščene ter intenzivne, da jih ni več mogoče obvladovati. Posledično se spremenijo načini odločanja: izčrpno vednost, zavestno pojasnjevanje in racionalno odločanje svobodne (politične) volje prevzamejo tehnološko-jezikovni avtomatizmi, protokoli omrežja, rutina ter administracija. Ko tehnologija omrežja odpre prostor porajajoči se sili globalne ekonomije, trdno obliko politične identitete in političnega nadzora nadomesti tekoča in nedoločena sila finančnih tokov, tokov želja, domišljije ter pričakovanj. Dominacija omrežnega stroja zajame človeško dejavnost, si podredi ritme in oblike živega dela ter jih preoblikuje v skladu s potrebami produktivnosti. V tem kontekstu je današnji posameznik obenem popolnoma svoboden v skladu s paradigmo individualizma in ujet v okviru tehnološkega determinizma. Enako delo kot kapital (oziroma prekarizacija in financializacija) – oba nematerialna, fragmentirana, prostorsko in časovno neumeščena ter razosebljena – delavec kot nosilec časa, kapital kot virtualni tokovi pričakovanj in obljub, posojil ter dolgov.

Osrednja značilnost dela tega časa ni zgolj prekarnost, če to razumemo kot fleksibilno delo brez gotovosti in varnosti – takšne oblike dela oziroma pogojev dela so od konca 15. stoletja prevladovale večino časa in skoraj po vsem svetu, množično in regulirano delo z zagotovljeno socialno varnostjo ter vzvodi participacije pa je bilo prej izjema, predvsem v evroatlantskih gospodarstvih med letoma 1945 in 1991, v obsežni spremni besedi k Berardijevi knjigi opozarja Nikolai Jeffs. Sodobni kognitivni prekariat zaznamuje temeljni premik od materialne, stvarne razsežnosti industrijskega dela oziroma proizvodnje blagovnih dobrin k semiotični razsežnosti omrežne produkcije oziroma proizvodnji informacij – virtualnih dobrin in storitev, kar spremeni tudi naravo blaga, dela in discipline. In če je bilo v industrijskem delu merilo vrednosti dela čas, kognitivnemu delu v nematerialni produkciji ni več možno pripisovati skupne vrednosti. Le kako oceniti čas, potreben za "izdelavo" ideje? Vrednost dela postane poljubna, temelječa na naključni moči jezika, pričakovanj, iluzijah.

Družbeni konflikti in sistemske težave preidejo na polje osebnega
Osrednjo značilnost kognitariata Berardi zajame v pojmu "duše na delu". Sodobni kapitalizem zaposli družbeno zmožnost vedeti, izumljati, ustvarjati, si zamišljati, čutiti. Kognitivno delo je na osebni ravni nezamenljivo in na videz avtonomno, ceni ga tudi sam kognitariat, vključuje veselje ter iskanje možnosti, kako se še bolj integrirati vanj in povečati lastno produktivnost. Disciplina dela je ponotranjena, opredeljuje pa jo ločitev uma od telesa. Duša si podreja telo in sebe. V tem okviru povečevanje produktivnosti predstavlja uspeh posameznika, vsakršen neuspeh (psihološki, družbeni in ekonomski) pa je razumljen predvsem kot posledica osebnega neuspeha, ne pa strukturnih značilnosti sodobne družbe. Družbeni boji in konflikti se tako prenesejo v polje osebnega ter postanejo kvečjemu osebna patologija, obratni proces – prepoznavanje teh kot družbenih problemov in njihovo sistemsko reševanje – pa ni več mogoč, kar pomeni, da so možnosti za kolektivno spreminjanje družbe še manjše. Ko je za svoj neuspeh kriv posameznik sam, ta rešitev lahko išče le v še intenzivnejšem delu z dušo in kognitivno delo se v svoji neodvisnosti od telesa pospešuje onkraj individualnih psiholoških in fizioloških zmožnosti. Posameznik sicer lahko odkloni pravila svetovnega omrežja, a to njegovo dejanje za kolektivno telo omrežja ni pomembno, posledice ima le za posameznika, ki postane izločen iz družbene igre – neviden, nepomemben, neučinkovit.

Nenehna omreženost ni prinesla povezovanja, temveč le globlje ločevanje – posamezniki se znajdejo v "samotnem odnosu do univerzalnega elektronskega pretoka informacij" z ločenim umom in telesom, ločeno funkcionalnostjo ter občutljivostjo, izpraznjeni, nezmožni empatije in solidarnosti, nosilci abstraktne sposobnosti priključevanja. Nenehna omreženost, produkcija in pospeševanje tokov informacijsko-psihološke stimulacije v proces kapitalistične produkcije vpleta celotno psihično energijo. Kakšna je svoboda kognitariata, ki je preko spleta in mobilne telefonije v nenehni pripravljenosti, vedno in povsod na razpolago? Ki dela kjer koli in kadar koli, čeprav pripravljenost za delo ali posredno informacijsko delo ni plačano (je pa samoumevno)? Prav zato je, kot poudarja Jeffs, danes bolj kot vprašanje vsebin elektronskih medijev in svetovnega spleta ter njenih učinkov pomembna njihova vsesplošna prisotnost ter fiziološke in psihološke posledice te. Mediji niso več sredstvo za prepričevanje, temveč sredstvo vsesplošne prisotnosti. Ekscesni količini informacij posameznik ne zmore slediti ne z racionalnim premislekom ne s čustveno predelavo informacijske stimulacije in kapitalizem to uspešno izkorišča v ustvarjanju potrošnikov – njegov cilj je nasičiti pozornost, preplaviti sprejemnika s čim več informacijami, kolonizirati duha.

Osiromašenje in standardizacija izkustva
Digitalno zajemanje pozornosti in izkustva je ključni cilj korporacije, absolutizma kapitala, ki vodi v družbeni stres, osiromašenje družbenih odnosov ter osebne mutacije na ravni jezika, pozornosti, zaznavanja, empatije, izkustva ipd. Socializacija, posredovana preko elektronskih medijev, zajame jezik in komunikacijo. Pri kognitivnem delu je komunikacija poslana na delo, nič več izraz individualnosti, svobode, prostovoljnega užitka v stiku; postane ekonomska nujnost, odtujena, jezik razumemo kot operativen in funkcionalen proces spoznavanja in izmenjave, razčlovečen, nevezan na telo osebe, ki zagotavlja verodostojnost (pomena) jezikovnega znaka, kar pomeni tudi ukinitev empatije in solidarnosti, ki se napajata iz sposobnosti zaznave telesa drugega. Proti takšnemu osiromašenju jezika, asimiliranega v kognitivni delovni proces, Berardi ponuja možnost poezije, ki je ne moremo zreducirati na informacijo in izmenjavo, ki ostaja individualna, igriva in neulovljiva. Kako se preoblikuje izkustvo, nazorno prikaže primer orientacije, ki vključuje proces spoznavanja okolja in njegovo ponotranjenje, intimno kartiranje prostora oziroma konstrukcijo notranjega prostora skupaj s čustvenimi in spoznavnimi učinki v smislu sposobnosti opredeliti svoj položaj v svetu, izkušnje izgubljenosti in iskanja. Digitalna, funkcionalna navigacija preoblikuje celoten proces zaznavanja in spoznavanja v funkcionalen in standardiziran proces. Virtualno komunikativna življenja nam omogočajo razširitev izkustva, a hkrati grozijo, da bodo omrtvila in uničila našo svojevrstno senzibilnost. Svet kot neposredno doživeto izkustvo in projekcija se umakne, nadomesti ga dostop do poenotenega simuliranega izkustva. Neoliberalna ideologija poudarja individualizem, a konkurenčni potrošniški posameznik je glede ciljev, okusov in želja povsem standardiziran, Berardi opisuje tehnološki totalitarizem, natančneje nevrototalitarizem.

Prilagajanje kapitalizmu ne prinaša le tehnoloških posegov v človeške možgane, temveč tudi farmakološke. Zauživanje drog ali poživil ni nič novega, a medtem ko so karnevalski odklop, pitje vina ali piva pri proletarcih in marihuana ali LSD med gibanji v 60. letih telo in um odrešili obveznosti dela ter družbe in z deloma dovoljeno subverzijo – kot izjemo, oddihom – poskrbeli za uspešno vnovično vključitev v obstoječe družbene oblike, so današnje kemične in farmakološke intervencije – velike količine kave, protibolečinskih zdravil, kokain, prozac in drugo – namenjene povečanju produktivnosti znotraj obstoječega režima dela in torej nujne za reprodukcijo obstoječe družbe.

Nova evforija in konec prihodnosti
Da elektronsko omrežje ni le stroj za emancipacijo, temveč tudi stroj za izkoriščanje človeških možganov in avtomatizacijo intelektualnega dela, se je začelo kazati predvsem na prehodu stoletij. Po evforiji 90. z eksplozivnimi kulturnimi tokovi skupnega ustvarjanja pomenov, ko svetovni splet in koncept omrežja postaneta širše dostopna, se je zavest medmrežne skupnosti z zlomom internetne ekonomije aprila 2000 in porušenjem Svetovnega trgovinskega centra nenadoma soočila s praznino in nezaščitenostjo v razmerjih do finančnega kapitalizma in prekarnostjo. Pospeševanje informacijskega ritma in živčnih dražljajev je izzvalo kolaps, patologijo zaznavanja in paniko, množico kognitarcev (inženirjev, programerjev, oblikovalcev, kognitivnih delavcev), ki so v 90. kot avtonomna sila ustvarjalne produkcije sooblikovali medmrežje, pa so premagale korporativne strukture, ki so vlagale v spletno ekonomijo.

V času, ko finančna abstraktnost kapitalizma požira življenje in prihodnost novih generacij, reševanje finančnega sistema (bank) pa jemlje sredstva socialnemu varstvu, izobraževanju in zdravstvenemu sistemu, se družbena gibanja 21. stoletja soočajo s povsem novim izzivom: lastno nemočjo in neučinkovitostjo. Osrednja figura današnjih globalnih protestov je "diplomant brez prihodnosti", kot pravi Paul Mason, nekdanji ekonomski urednik BBC, večina študentov in mladih pa je potopljena v občutje, da ne morejo spremeniti ničesar ter posledično ohromljena v možnosti kakršnega koli delovanja. Prihodnost je postala grožnja, alternativ ne vidimo več.

Neučinkovitost in nemoč
Zadnji val družbenih protivojnih in protiglobalizacijskih gibanj, od protestov proti vrhu Svetovne trgovinske organizacije leta 1999 v Seattlu do vstaj, ki so se po finančnemu zlomu pojavile od Londona, Španije do Grčije in Wall Streeta ter vstaj po arabskih mestih, v odnosu do moči predstavljajo naivno obliko vnovičnega ponujanja stare vrste politične akcije, ki ne more biti več učinkovita v smislu dejanskega spreminjanja razmerja med močjo in kapitalom, a kljub temu gibanja niso povsem neuspešna, je prepričan Bifo. Meni, da je motivacija za fizično mobilizacijo v večji meri kulturna in psihološka kot neposredno politična, vstaje pa razume kot simbolni performans, ki stremi k vnovični aktivaciji družbenega življenja in solidarnosti. Fizična razsežnost zasedbe urbanih prostorov, trgov in ulic se upira abstraktnemu virtualnemu življenju raztelešene moči, prekarni razpršenosti in razdrobljenosti, ponovno aktivira družbeno telo (skupnost) ter razmerje do telesa – lastnega telesa, telesa drugega ter teritorija mesta. Ponovno aktivira erotično plat družbenega življenja, obenem pa so ljudje zdaj v večji meri sposobni razumeti, kaj se dogaja, razumeti pasti in laži neoliberalne ideologije, čeprav se s to niso sposobni spopasti. Te vstaje zaznamuje še priznavanje različnih osebnih in kolektivnih položajev ter strategij, ki skupno točko najdejo v zavračanju hierarhij in preizkušanju horizontalnih organizacij.

K avtonomiji družbenega telesa in samoorganizaciji kognitivnega dela
V teh značilnostih sodobnih vstaj Berardi prepoznava samoorganizacijo kognitivnega dela in poveže začetek in konec svoje analize o družbeni avtonomiji in emancipaciji, ki se zgodi z avtonomijo znanja, njegovo emancipacijo izpod dominacije financializacije in kapitala. Čeprav njegov pogled na sedanjost po zgodovinski analizi deluje pesimistično, izogiba pa se tudi podajanjem "rešitev" – univerzalni, totalitaristični pripovedi vsevednega avtorja –, je drža njegovega razmišljanja za prihodnost vseeno razvidna, ironična, poetična in radostna, njen jezik pa nežno uporen v želji razpirati in krepiti zavest o možnosti avtonomije. Zavzema se za nenasilna sredstva odpora in kot že v svojem Postfuturističnem manifest slavi ljubezen, ironijo, nežnost, zmernost ter avtonomijo, uporni kognitariat v stiku s svojim telesom in umetnost, ki spreminja življenje. Avtonomijo razume kot odmik od ekonomske menjave, standardiziranega ritma tekmovalnosti in pospeševanja produkcije ter potrošništva k zmernosti, samozadostnosti in samoorganizaciji, omenja zavrnitev identifikacije s pogoji dela, krajšanje delovnega časa, UTD. Med primeri, pri katerih prepoznava vnovično polastitev znanja, navaja medijski aktivizem, razvoj tehnologij P2P (protokol za souporabo), eksperimentiranje z alternativnimi valutami. Poudarja potrebo po združitvi s svojim čutnimi in družbenim telesom, kar je pogoj za neodvisnost znanja in neponovljivost izkustva, po spremembi medsebojnih odnosov v smeri sodelovanja in izmenjave stvari, vzpostavljanju zavezništev med globalnim prekariatom in mišljenju (samo)organizacije kognitivnega dela, ohranjanje zavesti o družbeni solidarnosti in empatiji. V takem primeru ne moreš ničesar izgubiti, lahko pa si pridobiš nazaj lastno življenje – in si pomirjen s seboj, v tem upiranju v imenu ljubezni, tudi če prihodnosti ni več, kot izrazi v knjigi After the Future.

Osvoboditev sedanjosti
Morda se njegove ideje lahko zazdijo naivne, radikalne, utopične, a Berardi z njimi na podlagi zgodovinske analize gibanj raziskuje svojo politično imaginacijo, v svetovnih gibanjih pa ne prepoznava tozadevne drznosti ali radikalnosti. V družbi podporo večinoma dobijo le ideje, ki si želijo omejiti ekscese znotraj obstoječih okvirov liberalne demokracije in kapitalizma. A jasno je, da je obramba pred agresivno finančno podreditvijo obsojena na propad, reakcionarne in tehnofobične geste so nemogoče, obsedenost z identiteto pa vodi k vojni, fanatičnosti in nacionalizmom. Kot Berardijevo misel iz več njegovih del v bogati spremni besedi h Kognitarcem in semiokapitalu povzema in postavlja v kontekst širše družbene misli Nikolai Jeffs, Berardi razume možnost udejanjene avtonomije kot življenje v sedanjosti, ki se vrši kot odprti, dinamični, neskončni proces emancipacije, proces, ki je obenem doživetje in proizvod te emancipacije, ki izhaja iz svobode, kot da je ta že občutena, in ki v svojem obstoju že odraža spremembo, v imenu katere poteka. Pri tem gre tudi za svojevrstno osvoboditev sedanjosti tako nostalgije po preteklih družbenih organizacijah in nasploh bremenu preteklosti in tradicije kot vodilu za prihodnost, kot pričakovanju in obljubi prihodnosti ali vsiljevanju nekega togega in nespremenljivega programa za boljši jutri. Takšen proces emancipatorne sedanjosti lahko ustvarja alternative realno obstoječemu kapitalizmu, ki sicer ne bo izginil, a bo izgubil svojo vseprisotno nadvlado in postal le en od možnih načinov družbene organiziranosti. Berardi tako poudarja koncept vstaje in ne revolucije kot zamenjave enega reda z drugo, raznolikost in notranjo samoorganizacijo namesto podrejanja in implementacije neke domnevno emancipatorne prakse, heterogenost sedanjih avtonomij namesto od zunaj vsiljene totalitete. To pa je življenje tukaj in zdaj – življenje družbene skupnosti – življenje vseh nas.