Ob prebiranju romana Očarljivi skupinski samomor avtorja Arta Paassiline lahko ugotovimo, da situacija še zdaleč ni tako črna, temveč prežeta z barvitim, duhovitim in tudi absurdnim humorjem.

Finski avtor Arto Paasilinna je med slovenskimi bralci že dolgo priljubljen, saj smo v Sloveniji po zaslugi prevajalke Jelke Ovaske prvi dobili prevod njegovega dela v tuji jezik. Gozd obešenih lisic iz leta 1985 je očaral bralce in Ovasko spodbudil k novemu prevajanju. Sledila so dela Rešitelj Surunen (1989), Zajčje leto (2000), Tuleči mlinar (2002) in Očarljivi skupinski samomor (2004), ki so Paasilinno izstrelila med najbolj prebirane avtorje. Mnogi so se spraševali, v čem je skrivnost njegovega uspeha. So to neprilagodljivi, trmasti in uporni junaki, posmehovanje družbi, njeni zakrneli birokraciji in (pre)udobnem načinu življenja ali predrzen in iskriv humor? Koktajlu odlik lahko dodamo še avtorjevo obravnavo turobnih in tragičnih tem na njemu lasten, absurden način.

Očarljivi skupinski samomor je na Finskem izšel leta 1990. Tistega leta naj bi se samomorilnost Fincev občutno zmanjšala, avtorja pa so bralci zasuli s telefonskimi klici in z zahvalnimi pismi, ker jim je omogočil tudi svetel pogled na na videz brezizhoden položaj. Paasilinna se v romanu z neverjetno drznostjo in šaljivostjo loti tematike samomorolinosti in je do nje neizprosen, kljub njeni kočljivosti. Roman se začne nekega jutra po kresni noči, ko se v zapuščenem seniku nekje na finskem podeželju srečata dva razočarana moža, ki imata nenavaden, a enak cilj: storiti samomor. Direktor Onni Rellonen ima za seboj že tri stečaje svojih podjetij, razjeden želodec, skrhan zakon in zamaščeno srce. Za samomorilsko orožje si izbere pištolo, za prostor zapuščen senik, vendar ko vstopi vanj, opazi, da tam ni sam. V temi zagleda polkovnika v popolni uniformi, z epuletami, a brez pokrivala. Okrog vratu si ravno natika vrv. Rellonen junaško prepreči samomor, tako polkovniku kot seveda tudi sebi.

Med dvema možema polnima bridkih izkušenj, ki ju je skupaj pripeljalo nesrečno naključje, se tako razvije dobro tovarištvo. Nastanita se v Rellonenovi počitniški koči, kjer v sproščenem vzdušju kmalu prideta na idejo, da bi okrog sebe zbrala še več somišljenikov, saj bi lahko drug drugemu nudili terapevtsko pomoč. Če pogovorna terapija vseeno ne bi pomagala, bi lahko storili skupinski samomor, ki bi imel po mnenju Rellonena kup prednosti, tako ekonomskih kot estetskih.

Moža hitro stopita v akcijo. Sestavita oglas za pridobitev novih kandidatov in ga objavita v časopisu, kar med osmrtnice. Odziv je neverjeten, saj prejmeta prek 600 pisem. Najbolj zagrizenih kandidatov, ki vztrajajo pri skupinskem samomoru, na koncu ostane 20, med njimi je celo mož Raula Korpelo, ki ima svoje lastno prevozno podjetje in jih je pripravljen z razkošnim avtobusom peljati na Nordkapp, kjer naj bi se skupinski samomor veličastno izvršil. Ker pa je konec življenja blizu, si pred usodim dejanjem privoščijo še zadnje počitnice. Tako križarijo po Finski, pobirajo nove samomorilske kandidate, taborijo ob jezerih, popivajo in si pripovedujejo zgodbe. Kmalu jih pot zanese še v Švico in nato naprej proti Portugalski, kjer se na rtu Konec sveta njihovo popotovanje tudi zaključi. Nazadnje se seveda vse srečno konča. Osamljene duše mine želja po prezgodnji smrti, pripravljene so na nove življenjske spopade, saj si na potovanju opomorejo in se najdejo.

Pasilinna spada med izredno plodne avtorje, saj je do zdaj napisal 34 knjig, od tega kar 28 romanov. Veliko njegovih romanov je bilo predelanih tako v filme kot tudi gledališke igre in prevedenih v 20 tujih jezikov. Za svoje ustvarjanje je prejel več finskih in mednarodnih literarnih nagrad, npr littéraire air inter leta 1989 (Francija) in nagrado Giuseppeja Acerbija leta 1994 (Italija). Čeprav ga finski kritiki sprva niso jemali resno, je Arto Paasilinna zdaj eden najbolj priznanih pisateljev tako doma kot tudi v tujini. Vsako jesen na Finskem izide njegov novi roman in doživi več ponatisov.