Naslov knjige je seveda parafraza naslova knjige Charlesa Darwina O izvoru vrst, ki je prvič izšla leta 1859. Parafraza nikakor ni naključna, saj Boyd v svoji študiji vleče vzporednice med človekovim evolucijskim razvojem in njegovo ustvarjalnostjo, še posebej vzporednice med evolucijsko biologijo in književnostjo, z namenom razlage človeške sposobnosti tvorjenja in pripovedovanja zgodb s sredstvi sodobne evolucijske znanosti.

Morda ni naključje, da je Boydova knjiga v izvirniku izšla leta 2009, se pravi natanko 150 let po Darwinovem prelomnem delu. Od letošnjega leta pa jo lahko beremo tudi v slovenskem jeziku, za kar je poskrbel Igor Žunkovič.

Prilagoditev, igra, umetnost
Boyd predstavi umetnost kot prilagoditev, ki človeštvu prinaša prednosti v boju za preživetje. Zato predlaga, da umetnost kljub njeni kdaj skoraj nepojmljivi raznolikosti obravnavamo kot prilagoditev, ki je ne le edinstvena za našo vrsto, temveč tudi biološko njen sestavni del. Umetnost po njegovem mnenju "omogoča oprijemljive prednosti za človeško preživetje in reprodukcijo in izvira iz igre, ki je prav tako prilagoditev, poznana številnim vedenjsko fleksibilnim živalim."

Gre tudi za delo o naravi človekovega izražanja prek umetnosti - še posebej prek literature - in tako se Boyd osredotoči predvsem na umetnost pripovedovanja zgodb. Zastavi si dva osnovna cilja. Prvi je opis fikcije in umetnosti na splošno, ki upošteva človekov najširši kontekst razumevanja življenja, se pravi evolucijo. Drugi cilj pa je ponuditi pot, ki se zmore izogniti teoretskim in praktičnim napakam velikega dela akademske literarne vede, ki je "pogosto zadušila - ali je celo poskušala zadušiti - užitek, življenje in umetnost literature," kot se izrazi.

Svojo študijo razdeli na teoretski del s podnaslovom Evolucija, mišljenje in fikcija ter praktični del s podnaslovom Od Zevsa do Seussa, izvor zgodb. Teoretski del tako vsebuje uvodno predstavitev evolucije in človeške narave, nato pojasnitev umetnosti na splošno in še posebej umetnosti fikcije kot biološke prilagoditve. Pogoj biokulturnega pristopa k umetnosti je, da "vzamemo resno dejstvo, da je evolucija pomembno oblikovala ne le naša telesa, ampak tudi naše ume in naš način vedenja. To lahko počnemo, pa če sta literatura in fikcija prilagoditvi, stranska produkta evolucije ali kombinacija obojega."

Praktični del pa prinese aplikacijo teh spoznanj na dve skrajno različni deli, in sicer na Homerjevo Odisejo in na pravljico Horton Hears a Who!, ki jo je leta 1954 napisal in ilustriral Theodor Seuss Geisel, v literarno zgodovino zapisan kot Dr. Seuss. Boyd se loti nadrobnega analiziranja dveh različnih vrst izvorov zgodb, in sicer zgodovinskega izvora pri Odiseji kot najuspešnejši antični zgodbi in individualnega izvora pri Horton Hears a Who! kot stvaritvi enega najimenitnejših avtorjev za otroke.

Umetnost kot kognitivna igra
Teorija o izvoru fikcije in umetnosti na splošno se začne z idejo, da je umetnost pravzaprav kognitivna igra z vzorci. Po njegovem prepričanju umetnost ne obstaja le zato, ker bi bila ljudem prijetna, temveč ker je ključnega pomena za naše preživetje. Delovanje umetniških stvaritev opiše kot "igrišče uma, gugalnico ali tobogan ali vrtiljak vidnih, slušnih in socialnih vzorcev." Umetnosti lahko povečuje človeške kognitivne sposobnosti, repertoarje in občutljivosti ter tako kot igra tudi umetnost uspeva prek vzpostavljanja in nagrajevanja posameznikove pozornosti, saj s pogostejšimi in intenzivnejšimi odzivi prihaja do močnejših nevronskih posledic.

Evolucija deluje v smeri proizvajanja problemov in rešitev in tudi proizvajanja življenja. Kot nasproten primer Boyd izpostavi neživo snov, ki lahko gre skozi spremembe, nima pa problemov - in če svoje oblike ne vzdržuje in posreduje naprej, ne moremo trditi, da je kaj izgubila.

Drugače je seveda s pripadniki žive narave. "Naravni izbor z ustvarjanjem samo-vzdržnih organizmov razdrobljeno, krog za krogom, s proizvajanjem delnih rešitev, njihovim preverjanjem in ponovnim ustvarjanjem iz temeljev najboljših rešitev, dosegljivih v trenutnem krogu, ustvarja zapletene nove možnosti in tako tudi nove probleme. Sčasoma lahko ustvari bolj zapletene rešitve za vse bolj zapletene probleme." Tak darvinistični proces je pomemben znotraj raziskovanja "kulture, kjer posamezniki skupaj skozi čas ustvarjajo nova prepričanja in prakse; in znotraj ustvarjalnosti, ko posamezniki ali skupine razvijajo nove predmete ali ideje ter na najbolj obetajočih temeljih gradijo dalje."

Po Boydovem mnenju darvinistični proces deluje na mnogo ravneh in za raziskovanje so posebej pomembni tudi tovrstni procesi, ki se odvijajo v posamezni(kovi)h možganih. Po eni strani lahko nekatere od nevronskih povezav zaradi neaktivnosti med rastjo namreč atrofirajo, po drugi strani pa se druge z intenzivnejšo rabo utrjujejo in množijo.

Od resničnosti do fikcije ...
Ne glede na resničnost pripovedi ugajajo našemu zanimanju za druge, fikcija pa je pri tem v določeni prednosti, saj lahko z ustvarjanjem razburljivih in presenetljivih dogodkov še bolj ugaja. Prek spodbujanja in uglasitve naših socialnih in moralnih čustev ter vrednot spodbuja sodelovanje in prek napeljevanja k mišljenju onstran neposrednega, na kar je naš um navajen, spodbuja še nekaj zelo pomembnega - in to je ustvarjalnost.

V svoji obširni študiji človeške narave, razvoja, vedenja in umetniškega izražanja se Boyd posveča tudi načinom, na katere zgodbe - tako kot igra - usmerjajo našo pozornost ter spodbujajo sodelovanje in slogo med ljudmi. Ta dodelana oblika igre prinaša tudi bolj dodelano obliko družbenosti, kot rečeno spodbuja torej tudi našo ustvarjalnost, izboljšuje in razširja naše kognitivne sposobnosti, nam pomaga pri razumevanju misli, namenov in motivov drugih pripadnikov družbe. Nadalje pa še omogoča, da se ozremo na svet iz več zornih kotov, raziščemo možnosti in ne zgolj danosti ter ne nazadnje spodbuja vzajemni altruizem.

Od vzajemnega altruizma do smrtno nevarne nejevere
Boyd skozi knjigo poudarja tudi pomembnost spretnosti pripovedovanja oziroma podajanja zgodb, hkrati pa kljub svoji očitno optimistični naravnanosti ne pozabi na njihovo moč, da usmerjajo odzive in na ta način zlahka vodijo k manipulaciji. Če vera v laž motivira prilagoditveno vedenje bolje od vere v resnico, bo evolucija favorizirala prvo možnost. In če je vera obravnavana kot "znak pripravljenosti za spoštovanje skupnih praks neke skupine in močne podpore sodelovanja, lahko odpor do verovanja razumemo celo kot izziv enotnosti skupine, enakovreden izdaji". Sklenemo lahko z navedkom na grmadi sežganega renesančnega misleca Giordana Bruna, enega pomembnejših v zgodovini razvoja zahodne misli: "Če ni resnično, pa je zelo dobro izmišljeno."