Kot se za nobelovko spodobi, nam to pove v svojem slogu, zakoličenem med elementi ezoterike, fantazijske bajke in (razmeroma) realne odslikave Evrope konec 17. stoletja.

Popotovanju ljudi Knjige so pritaknili tudi definicijo pikaresknega romana, ki tradicionalno prikazuje življenje potepuha, nemalokrat s satirično, družbenokritično vsebino. Vsega naštetega je v romanu dovolj za razburljivo pohajkovanje avtoričinih junakov, katerih vrste se na poti od Pariza proti jugu Francije – s ciljem ob vznožju Pirenejev na španski strani – vztrajno redčijo. Po številnih kolobocijah in neskončnem čakanju na zveze se proti končnemu cilju in "smislu" potovanja odpravijo trije skrajno nekompatibilni liki: markiz in alkimist, od mecenov zapostavljena kurtizana ter nemi in nepismeni kočijaž. Cilj je (predvsem "noremu" markizu) najti skrivnostno Knjigo, mitski objekt, v katerem naj bi ljudje našli ključ do velike skrivnosti sveta.

Na tej poti Olga Tokarczuk že prezentira (kasneje večkrat uporabljeno) mešanje različnih zvrsti, pa povezovanje zgodovinskih dejstev, mistike, resničnih in namišljenih verskih gibanj.

Trije popotniki se v iskanju "višjega smotra" odpravijo dobesedno proti aktualnemu toku zgodovine; medtem ko Hugenoti po preklicu Nantskega edikta množično bežijo proti severu in iščejo varno protestantsko okolje, trojica na svoji iracionalni poti proti mističnemu objektu koraka proti jugu. Žene jih predvsem entuziazem markiza, člana skrivnostne Bratovščine, ki se je na neki točki prav tako prelomila na dve frakciji; medtem ko prva niti pretirano ne verjame v obstoj Knjige ter jo jemlje predvsem kot Veliko idejo, je druga stran, ki ji pripada alkimistični markiz, prepričana, da bi zmogla ob najdbi spreminjati zgodovino.

Roman malce boleha za sindromom umetniškega prvenca, v katerega želi avtorica zliti vse svoje znanje, vsebuje skorajda vrtoglavo mešanico različnih tematskih preokupacij; izmenjujejo se filozofske razprave, spopadi usihajočega misticizma in dvigajočega se racionalizma ("marmorno-zrcalnega kraljestva razuma"), kabale in gnostike, razprave o estetiki in umetniški vrednosti Uccellovih del ter vloge perspektive v umetnosti.

Ampak to je bil avtoričin namen, dejala je, da so liki in zgodba v tem romanu postranskega pomena, samo ozadje za razpravo o mnogoterih temah, ki jih Tokarczuk zabeli s provokativnim razmišljanjem in značilno besedno živahnostjo, medtem ko zaključek popotovanja (in najditelj objekta želje) samo potrdita avtoričin smisel za humor in trpko ironijo.