Orakeljska noč je zapletena v mrežo pisateljeve najljubše tematike: sivega območja med literaturo in resničnostjo ter pisatelja, ki v njem živi. Pisatelj je Sidney Orr, ki počasi okreva po nekakšni skrivnostni, nikoli natančneje opisani bolezni, ki ga je skoraj stala življenja. (“Imel sem komaj štiriintrideset let, toda v vsakem pogledu me je bolezen spremenila v starca - v enega tistih paraliziranih možakarjev, ki pri hoji podrsavajo in ne morejo postaviti ene noge pred drugo, ne da bi se prej ozrli dol in ugotovili, katera noga je katera.”)
Njegova zvodenela volja do življenja se začne vračati, ko nekega dne v domačem Brooklynu naleti na majhno papirnico, v kateri si kupi eksotično beležko za pisanje. V trenutku, ko jo odpre, začnejo zgodbe kar vreti iz njega - toliko zgodb, da v opombah in oklepajih z njih visijo celi grozdi novih pripovedi. Najprej začne pisati roman o pisatelju, ki je v več pogledih podoben njemu samemu; izmišljeni pisatelj odkrije neki dolgo izgubljeni roman. Orrovo “pravo” življenje je prepredeno s skrivnostnimi zapleti in naključji; piše filmski scenarij o potovanju v času; pojavi se še en pisatelj, Sidneyjev prijatelj in mentor, ki prav tako prinese svoje zgodbe; junaki v življenju in zgodbah umirajo v skrivnostnih okoliščinah ali pa se zapletajo v brezizhodne situacije.

Prvoosebna pripoved pokaže, kako mukotrpen proces je piljenje zgodbe - o tem, kako težko je ostati zvest večplastnosti dogodkov in ponazoriti njihovo umeščenost v čas, priča kopica opomb na dnu strani, ki včasih osnovno zgodbo zrinejo na nekaj vrstic pri vrhu strani. Auster, ki bi mu natančno oko za podrobnosti skoraj lahko zavidal še Marcel Proust, z Orakeljsko nočjo pokaže, koliko sebe mora pisatelj pravzaprav vložiti v roman.

Ana Jurc