Ambicioznosti ne prepoznamo zgolj v številčnosti teh glasov, v golem potenciranju že ustaljenega sredstva postmodernističnega romanopisja, temveč tudi v tem, da so ubesedeni na še posebno pretanjen način. Njihovo videnje dogodkov se skozi čas spreminja v zelo blagih, a razvejanih odtenkih, ki pa imajo odločilen vpliv na razumevanje samih sebe in etičnosti svojih dejanj.

V tem romanu, ki je v izvirniku izšel leta 2014, Pamukova pisava dosega vrhunec svojega raziskovanja večplastnosti resnice ter prepletenosti ljubezni in sovraštva, zavezništva in zoprništva, pomaganja in izkoriščanja.
To mu uspeva tudi zato, ker obravnava življenje širše anatolske družine, ki se preseli v glavno mesto. Prepoznavno kulturno ozadje otomanskih kultur, ki v veliki meri temeljijo na kupčiji, torej tudi na dvoumnosti medosebnih vezi, nudi vstop v univerzalne teme.

V središču pripovedi je Mevlut, ki ugrabi eno od treh sester, da bi se z njo poročil, in šele v prvi svetlobi opazi, da je bil opeharjen, saj gre za napačno sestro. Vendar v nasprotju s predvidevanji z njo pozneje uživa zakonsko srečo. Ukvarja se z ulično prodajo boze, pijače otomanskega izvora, katere priljubljenost z modernizacijo vse bolj upada, tako da sčasoma postane relikt nekega obdobja. Medtem pa njegova bratranca bogatita in metropola se nenadzorovano širi. V obrobnih naseljih, polnih črnih gradenj, se spopadajo turški nacionalisti in kurdski komunisti, korupcijska mreža pa vse bolj raste.

Medtem ko Mevlut sabotira vsako priložnost za gmotni uspeh, da bi se lahko prepuščal nočni prodaji in sprehodu po skrivnostnih ulicah, se predajal “čudaštvu v svoji glavi”, ugotavljamo, da je pravzaprav edini lik, ki življenje v resnici razume. Utrip njegovega srca je usklajen z utripom mesta in njegovih nepreštevnih protislovij.

Pamuk pa nas do tega spoznanja nikakor ne vodi na kakšen očiten način. Mevlut ni prikazan kot posebno ekscentričen, tendenciozno pa niso izpisani niti preostali liki. Nasprotno, za vsakega od njih bi lahko rekli, da je izjemno pretanjena, empatična upodobitev slehernika iz province, ki se preseli v prestolnico. Nobelovec znova dokazuje, da je zmožen izrazitega razumevanja najnižjih slojev in tistih delov ljubljenega domačega mesta, do katerih turisti in elite navadno nimajo dostopa oziroma jih ta sploh ne zanima.

Izvirna je tudi ljubezenska zgodba romana. Prevprašuje namreč standardne trope ideje romantične ljubezni in ji nasproti postavlja usodno ljubezen. Glavna junaka se skupaj znajdeta po pomoti, vendar je njuna ljubezen nepremagljiva in večja od ljubezni vseh parov, ki so sledili romantičnim vzgibom in svojim željam. Tako se postavi vprašanje: gre res za pomoto ali pa je v igri morda usoda?

To vprašanje Pamuk, ki se je sicer izrekel za kulturnega muslimana, ki ne prisega na osebni stik z Bogom, prepletel z izročilom islamske mistike in tudi z nekaterimi osrednjimi vprašanji islamske etike. Kakšna je razlika med namenom dejanja, namenom srca in namenom jezika? Ali smo res dobri, če storimo dobro, čeprav smo mislili storiti nekaj drugega? Ali lahko dobro mislimo, vendar tega ne izrečemo, molčimo ob krivici, ki jo vidimo?

Čudaštvo o moji glavi je tako zelo dovršena, čeprav mestoma rahlo dolgovezna freska sodobne turške družbe, med branjem katere moramo biti ves čas pozorni, da nam ne uidejo male variacije mnenj in videnj dogodkov, ključnih za razumevanje resnice kot za človeka v zadnji instanci nedosegljivega pojava. Pa vendar kljub tej nedosegljivosti, kljub neizogibnosti minevanja, staranja in zgodovinskih pozab, življenje v svoji bujni nepreglednosti nenehno brsti.