Michel Houellebecq v Osnovnih delcih ponuja dva odgovora: v znanstvenika, ki soljudi sploh ne potrebuje in ki nikoli ne občuti žalosti, ali v kvaziliterata, ki po ljubezni soljudi obupano hrepeni. Skupne obema so težave, s katerimi se srečujeta v spolnosti.

Bruno se do svojih zrelih let resno ne naveže na nobeno žensko, čeprav je poročen in ima sina. Redno zahaja v bordele, eksperimentira z različnimi spolnimi navadami, dokler v nekem turističnem kampu, svojevrstnem nasledniku sproščenega hipijevskega življenja, ne najde ženske, s katero se ujame in ki jo ima rad.

V nasprotju z njim pa Michel kot da ljubezni sploh ne potrebuje. Stike z ženskami seveda ima, a še redki spolni odnosi, ki jih ima, so mu pravzaprav v nadlego. Svojega zatočišča pred svetom ne najde v ženskem naročju, ampak v znanosti in njenih skrivnostih. Živi svojevrstno boemsko življenje, ki se vrti okrog filozofije, fizike in biologije, še posebej genetike. Prav v znanosti pa se skriva tudi njegova zapuščina človeštvu. Človeštvu oziroma njegovim naslednikom …

Osnovni delci so tretjeosebna pripoved, ki jo uokvirja spremna beseda pripadnika naslednikov človeške rase, vloženi del pa prikazuje življenje dveh bratov, Bruna in Michela, ki sta oba odraščala brez starševske ljubezni, pri tem pa ju zaznamuje zlasti odsotnost materine ljubezni. Vsak po svoje se skušata znajti v Franciji v drugi polovici 20. stoletja, pri tem pa ne brata ne nihče drug od protagonistov ni posebej srečen. V družbi, kot jo je prikazal Houellebecq, se na svoj bizaren način genske manipulacije včasih sploh ne zdijo slaba ideja …