Leta 1987, ko je bil star 50 let, se je George Carlin odločil, da je čas za avtobiografijo komika, ki je svet razburil s svojimi "sedmimi besedami, ki jih ne smete nikoli izreči na televiziji" in jih tudi tu raje ne bomo zapisali, jih pa lahko slišite že na začetku spodnjega videoposnetka. Pet let kasneje je Carlin prišel do 100 strani in le do šestega leta svojega življenja in ugotovil, da bo, če bo živel še pet let (kar, glede na to, da je bilo za njim že nekaj srčnih napadov, ni bilo zelo verjetno), njegova knjiga dolga vsaj kakšnih tisoč strani.

Zato se je po pomoč obrnil k prijatelju Tonyju Hendri, nekdanjemu uredniku komične revije National Lampoon in avtorju uspešnice, knjige spominov Father Joe. Skupaj sta v naslednjih desetih letih posnela več kot 50 ur pogovorov in knjige še nista dokončala, ko je Carlina lani ubil njegov peti in zadnji srčni napad. Rezultat: knjiga Last Words (Zadnje besede) se bere tako, kot so po navadi zveneli Carlinovi nastopi. Je hitrega tempa, ponekod zelo smešna, vedno polna "določenih besed, sestavljenih iz štirih črk", sem ter tja pa se malo vleče ... A vseeno jo berete naprej, ker veste, da bo Carlin čez kako minuto spet v formi, v recenziji za agencijo AP piše John Rogers.

Carlin bralca v kronološkem zaporedju popelje od najzgodnejših dni otroštva v newyorški soseski Morningside Heights, "težki" beli soseski, ki se drži "črnega" dela Harlema, do le nekaj let pred njegovo smrtjo. V bistvu je v knjigi, vsaj za resne Carlinove oboževalce, mogoče najti malo presenečenj, saj je o večini tem že govoril v intervjujih ali svojih nastopih.

Njegova slovita aretacija iz leta 1972 v Milwaukeeju, kjer je prvič izrekel tistih sedem prepovedanih besed, je opisana neposredno in z nekaj novimi podrobnostmi: precej resnejšim težavam se je Carlin izognil, ker je svoj jopič, poln kokaina, dal v roke glasbenikom, ko je odhajal z odra. Potem ko je sodnik umaknil obtožnico proti Carlinu zaradi nespodobnosti, so ga videli, kako se je v sodni dvorani smejal med poslušanjem komikovega nastopa.

Nekaj presenečenj pa v knjigi le najdemo, piše Rogers. Med drugim to, da je Carlinova mati, ko je zanosila z Georgeom, načrtovala splav, dokler je ni v "videnju" obiskala njena mrtva mati in jo prepričala v nasprotno. Leta zatem pa je Carlin svojo ženo prepričal v splav, saj si nista mogla privoščiti vzdrževanja drugega otroka poleg hčere.

A medtem ko se je brez milosti na odru delal norca iz verskih in političnih prepričanj ljudi, je Carlin skoraj vedno milosten, ko govori o številnih komikih in hollywoodskih obrazih, ki jih je spoznal čez leta. Ena izmed izjem je ustvarjalec šova Saturday Night Live (SNL) Lorne Michales, ki ga Carlin (prav on je vodil prvo oddajo serije) očrni z besedami, ki jih Rogers raje ni zapisal.

Carlin pa razkriva, da njegov resničen prezir do oddaj, kot je SNL, nima toliko opraviti z ljudmi, ki jih ustvarjajo, temveč bolj z vzvišeno miselnostjo zaprte skupine, ki je tam prisotna: "Skupine treh, petih, 10, 15 - kar naenkrat imamo posebne male čepice, trakove na rokavih, koračnico, skrivni stisk rok in seznam ljudi, s katerimi se ne strinjamo," piše. In skupine so bile za Carlina, ki se je vedno videl kot "ultimativni avtsajderja", nekaj, kar je vedno sovražil. No, skoraj vedno: "Občinstvo je edina skupina, ki jo prenašam, saj občinstvo ne bi bilo skupina, če ne bi bilo mene," je povedal.